Življenje ali nov televizor?

Vsakokrat, ko se v kakšnem slovenskem mestu odpre novo nakupovalno središče ali pa samo trgovina, nastanejo izredne razmere. Ljudje v vrstah stojijo že sredi noči in ko se vrata končno odprejo, ni več pomembno, ali pohodiš betežno upokojenko. Še manj, ali odrineš mamo z dojenčkom. Kajpak betežna upokojenka in mama z dojenčkom tja verjetno niti ne sodita, pa vseeno … Množica vidi samo televizorje, hladilnike ali DVD predvajalnike po polovični ceni. Vse drugo ni pomembno. Verjetno se lahko zgolj sreči zahvalimo, da v teh “bojih” še nihče ni umrl. Razumem, da ni denarja. In razumem, da je za premnoge to edini način, da pridejo do novega televizorja, hladilnika ali DVD predvajalnika.  In vendar se spominjam mnogih prizorov, ki mi govorijo, da vse tisto, kar se po takšnih “bojih” privleče iz trgovine vseeno ni nujno potrebno. Spominjam se zakoncev, ki sta iz trgovine vlekla dva televizorja. Ko ju je novinarka vprašala, zakaj dva, se je izkazalo, da kupujeta na zalogo. Za takrat, ko se jima bo še delujoči televizor pokvaril. Spominjam se gospe, ki ni znala povedati, kaj je v škatli, ki jo je imela v rokah, je pa vedela, da je to reč dobila po polovični ceni. Takšnih primerov je bilo še kar nekaj.

Zakaj vse to pišem, ko pa pri nas že nekaj časa niso odprli novega nakupovalnega središča ali trgovine? Zaradi črnega petka. Črni petek, ki sledi zahvalnemu dnevu, pomeni v Ameriki vsako leto začetek predpraznične nakupovalne sezone, ki traja vse do novega leta in ki jo zaznamujejo velike razprodaje. Trgovci vsako leto na črni petek cene drastično spustijo, letos so jih tudi do 70 odstotkov, ljudje pa že prvi dan izkoristijo popuste, ki jih bo večina trgovcev ponujala vse do novega leta. In črni petek je bil resnično črn. Pred trgovino Wal-Mart na Long Islandu je množica v želji, da bi se čim prej dokopala do želenih predmetov, enega od zaposlenih pod seboj poteptala, več ljudi pa je bilo ranjenih. Trgovino so zaposleni odprli že ob peti uri zjutraj, dvatisočglava množica pa je pritiskala na vrata in jih zlomila. 34-letni zaposleni je padel po tleh, na stotine nestrpnih ljudi ga je poteptalo, ta pa je zaradi poškodb umrl na kraju nesreče.  Še štiri druge osebe so bile sprejete v bolnišnico, med njimi tudi 28-letna nosečnica, ki so jo prav tako skoraj pohodili in je v kritičnem stanju.

Ta možakar ni umrl, ker bi ta množica tako zelo potrebovala kruh, da bi z njim nahranili lačne otroke. In ni umrl zato, ker bi ta množica tako zelo potrebovala mleko, s katerim bi napojila žejne otroke. Večina je v trgovini nameravala kupovati stvari, ki bi jih težko označili za življenjsko potrebne.

Ne bi želela preveč pametovati, kajti tudi sama sem velika nakupovalna navdušenka. Pač preveč lena, da bi vstala ob štirih zjutraj in ob petih stala pred trgovino. Naj gre za otvoritev ali samo razprodajo. Vseeno pa se mi zdi naslednje na mestu … Nikoli nas ne bi smelo tako zanesti, da bi pozabili, kaj je resnično pomembno. To pa nikakor ni nov televizor. Veliko pomembnejše je človeško življenje.

Bila bi popolna neumnost …

NAJPREJ JE BILA LJUBEZEN

Vedno bo tako,
vedno bo nekaj manjkalo
do popolnosti,
zato bo ostalo neizživeto.

Ljubezen v sobi za oživljanje.

Igra čutnosti,
igra prijateljstva,
prepričljiva, pronicljiva
in občudovana od tistih,
ki mi nič ne pomenijo.

Celo življenje bo odigrano
za enega igralca,
ki vzame, kar hoče
in predrzno misli, da sme,
ker so to počeli že pred njim.

Bila bi skoraj popolna neumnost,
če ne bi bila najprej ljubezen.

Nevenka Klemenc

Nakit namesto loncev, krožnikov in nožev!

Ena zelo ženska objava. O zelo ženskih rečeh. Vendar vseeno dovolim, da s komentarji v debati sodelujejo tudi moški, kajti premnogokrat so zadolženi za plačevanje teh zelo ženskih reči. Ne, ne bom znova pisala o tem, kako jih pošiljamo po vložke in tampone. Tokrat bo šlo za nekaj malo dražjega. Ali veliko dražjega. To je odvisno od okusa, še bolj pa ponavadi od denarnice.

Nakit. Pred pol ure sem se vrnila iz trgovine, kajti potrebovala sem sestavine za današnje in jutrišnje kosilo. Ko sem šla mimo polic, na katerih ponavadi stojijo lonci, krožniki in noži, sem bila izjemno presenečena, ko sem na njih zagledala nakit. Kajpak sem se morala ustaviti. To je zelo žensko. Ko je nekaj zelo majhno in se zelo blešči, ne moreš kar mimo. Ogledala sem si te čedne stvarce in se odpravila plačat, kar je bilo v moji košarici. Na poti do doma pa sem začela premišljevati … Kje je čar takšnega kupovanja nakita?

Pred mnogimi leti sem, ko sva šli z mamo kupovat obleke, v neki izložbi zagledala prstan in odločila sem se, da ga bom kupila. Mama je bila seveda proti, čeprav ni šlo za njen denar. Moja mama je namreč skoraj vedno proti zapravljanju. In mora skoraj vedno poskusiti, da bi me odvrnila od tistega, kar misli, da ni prav. Priznati moram, da jo res redko ubogam. Takrat sem jo. Začela mi je namreč razlagati, da je smisel nakita v njegovi simbolični vrednosti. In da v tem, da sem kupila prstan, ko sem šla kupovat spodnje hlačke, ni prav nobene simbolike. Nisem ga kupila. Ko se danes spominjam njenih besed, vem, da je imela prav. Prstan, ki ga nosim na levem prstancu, je spomin na babico. Bil je namreč njen najljubši in ko je umrla, ga je oče dal meni. Prstan, ki ga nosim na desnem prstancu, me spominja na diplomo. Starši so mi ga podarili, ko sem diplomirala. Zapestnica na levi roki me spominja na zadnji rojstni dan. Vsi štirje uhani na teto in 25. rojstni dan, ko mi jih je podarila. Pa tudi na drug nakit, ki se trenutno nahaja v škatlici, me vežejo lepi spomini. Pogosto nosim babičin poročni prstan. Kdaj pa kdaj verižico, ki so mi jo starši podarili, ko sem postala polnoletna. Veliko imam tudi prstanov, ki mi jih je podaril predbivši fant. Vsak izmed njih ima svoj pomen. Samo enkrat sem si nakit kupila sama. In sicer je šlo za prelepe in tudi malo predrage za uhane, s katerimi sem proslavila svobodo.

In potem sem razmišljala. Kje bi bila simbolika sicer lepega prstana ali uhanov, do katerih bi prišla z zbiranjem nalepk? Bom nekoč potomcem, če mi jih bo kdaj uspelo narediti, razlagala, da je mama prstan dobila, ko je zbrala dvajset nalepk, zapestnico pa, ko jih je zbrala trideset? Ne, to pa res ne.

Kdaj pa kdaj ugotovim, da ima moja mama tudi prav. Vendar ji tega ne bom povedala. Bognedaj. Takoj mi bo namreč v upanju, da se me prime še kaj, hitela razlagati deset drugih stvari.

A te niso sprejele …

VRNITEV

Dobrodošla, ljuba,
dobrodošla v svojem rojstvu.
Imela si boljša otroštva,
a si bežala
z veliko glavo butajoč
v predmete,
nedolžne predmete.

Dobrodošla v svoji smrti,
ljuba.
Imela si boljše prihodnosti,
a si jih obšla
in one so obšle tebe
kot narobe obrnjen magnet.

Dobrodošla v tem stolu,
v tem ljubem telesu.
Imela si boljše roke in noge,
mlajša zapestja in gležnje,
lepšo levo in desno
polovico obraza,
a te niso sprejele
uboge nikogaršnje noge,
kolena,
nikogaršnji trebuh
in vrat.

Dobrodošla v izpraznjeni glavi.
Dobrodošla doma.

Maja Vidmar

Jaz, ta ista jaz! aka Popotnica!

Sinoči dolgo nisem mogla zaspati. Do dveh, pol treh sem se premetavala po postelji. Ni res, jaz nimam postelje, imam samo jogi. Premetavala sem se po jogiju. Malo sem bila na svoji strani, malo na njegovi. Vsaj jaz ji pravim njegova, v resnici ni od nikogar. V solzah sem preklinjala ljubezen ter se spraševala, kaj mi je vsega tega sploh treba.

Ne samo meni, vsem nam, ki točimo solze zaradi ljubezni. In potem sem se spomnila, da mi ljudje velikokrat napišejo, da bom kmalu nared za novo ljubezen. Bognedaj. Še osel gre na led samo enkrat, mi pa, če ne najdemo tistega pravega ali tiste prave, padamo v vodo vse življenje. Počakamo, da se za silo posušimo in spet vse znova. Nekje sem prebrala, da človek išče tisto, česar nima, saj mu tega sicer ne bi bilo potrebno iskati. Pogreša tisto, kar mu manjka. Kot takšen se počuti nepopolnega in zato teži k tistemu, kar se mu zdi pomembno, da bi se počutil kot celovito človeško bitje. Vsi, ki niso našli, iščejo. Tudi tisti, ki govorijo, da je ljubezen v nas samih. Vsaj jaz ne poznam nikogar, ki ni nikoli iskal ljubezni in nekoga, ki bi ga sprejel za svojega. In prav za sprejemanje tudi gre. Ko nas nekdo sprejme, nam s tem da potrditev, da smo vsem svojim napakam navkljub dober človek. Mogoče ne zapiramo paste za zobe, ne znamo kuhati, nikoli ne dvignemo straniščne školjke in jo zato vedno polulamo, se nemogoče smejimo, imamo piskajoč glas, pivski trebuh, smrčimo, nismo prav pametni … Ko nas nekdo vsemu temu navkljub sprejme, nam je s tem povedal, da smo dober človek. Da je tisto, kar je v našem srcu, pomembnejše od vsega drugega.

Ko je ljubezni konec, žal vse niso večne, gremo na pot. Naprej. Nekam. Kamorkoli pač že. S popotnico, ki smo jo dobili. Od te popotnice je odvisno, ali bomo po tej poti zadovoljno skakljali, polni vere v življenje. Ali pa se bomo plazili kot ranjena žival, ki bi se najraje zavlekla v prvi kot in crknila. Prehodila sem obe poti. Obe poznam. Dolgo sem iskala odgovor na vprašanje, zakaj je ena toliko težja od druge, ko pa sta bili v bistvu enaki. Sinoči sem ga našla. V eni popotnici je pisalo, da sem dober človek. V drugi, da sem slab. Jaz, ta ista jaz.

Nikoli več nikdar ne mine!

POSLEDNJI POLJUB

Dvignjeni meč
je nebo nad srcem,
ki se brez diha
dotika ustnic,
je nebo nad jezikom,
ki brez odmika okuša srce.

Nikoli več
zaseka natančno,
nikoli več
nikdar ne mine,
v ustih utripa
okus gladke kovine.

Maja Vidmar

Njegovo stopalo mi je stisnilo vrat!

IMAM LE NOGE BEŽEČEGA VOLKA

Hodim po ulici
in gledam ljudi.
Njihova stopala
in gležnje gledam.

Nekoč je živel človek,
ki sem mu poljubljala noge.
Zgodilo se je,
da mi je stopil na roko,
pa nisem čutila bolečine.
Kadar sem z očmi zajela njegove,
je bil svet moj.
Ni bilo stvari,
ki je ne bi imela.
Potem sem ga ubila.
Nekega toplega večera,
ko je sonce zašlo krvavo.
Kot tolikokrat
sem mu položila glavo k nogam
in njegovo stopalo
mi je stisnilo vrat.
Tisti hip sem postala žival.
Divje sem se zvila,
planila kvišku
in ga pogledala
od zgoraj navzdol.
Tedaj je umrl.

Zdaj imam le noge bežečega volka
in pljuča, ki hočejo dihati.

Neža Maurer

Pridi že!

PRIPETLJAJ

Ti se približuješ.
Prišel boš čisto blizu,
dotaknil se me boš
ali pa me poljubil na čelo.

Dlan mi boš potisnil med stegna,
kot je bilo predvideno.
Boki bodo zaplesali
čebelji ples osmice.

Moral boš priti,
enkrat ob koncu dneva,
na meji dneva in noči.
Samo tisti trenutki so za naju,
samo tisto vzdušje je lahko
scena za najin pripetljaj.

Ti si približuješ.
Moral boš priti.
Pridi že.
Sklicujem se na tisti privid,
na tisto,
kar me je spreletelo,
ko so se prvič dotaknila
najina kolena.

Petra Kolmančič

Neka ura v vesolju se je ustavila!

KO SE ZAVEŠ

Ko se zaveš,
da si odveč in sam,
se je neka ura v vesolju ustavila.
Tvoja.
Pojdi tedaj.
Zavleci se kot poginjajoča žival
v svoje samote votlino,
med sveče kapnikov
izjalovljenih upanj in pričakovanj,
v brezna padcev,
v labirinte brezuspešnih iskanj,
v izsušeno strugo življenja.
Hladne lovke osamljenosti
bodo poslej izsesavale
upočasnjeno kri
tvojega bednega životarjenja.
Brez smisla bo čas pronical
v lijake brezčasja.
S silo pozabe
te bodo prekrivale njegove kaplje
in te spreminjale
v okamenelega spačka,
neprepoznavnega sebi in drugim.

Ivan Minatti

Cukri vaše in naše mladosti!

Tokrat bom jaz napisala manj malo in bom zato upala, da boste vi napisali malo več. O cukrih vaše in naše mladosti.

Cukr ni sladkor. Čeprav v bistvu je. Ko se na blogu kdaj pa kdaj (če sem iskrena, je to precej pogosto) dve sladkosnedi pogovarjava o tem, ali bova šli po cukr v trgovino, če pa je trgovina že zaprta, na bencinsko črpalko, seveda ne kupujeva sladkorja, ampak sladkarije. Jaz sem se ravno vrnila iz trgovine, kjer sem kupila cukr v obliki pite z jagodami. Ko sem izbirala med tortami, čokoladami, sladoledi in pudingi, sem premišljevala o cukru svoje mladosti.

Vsekakor so bili najljubši cukr moje mladosti ježki. Tiste majhne okrogle čokoladne dobrote, ki so posute s kokosom. Ježki, ki sem jih dobila vsak torek in četrtek, ko me je oče peljal na tečaj tujega jezika. Majhna sem bila, še zelo majhna, imela sem komaj pet let, ko je moj ameriški bratranec služboval v vojni bazi v Italiji. Prišel nas je obiskat in jaz sem bila povsem osupla nad dejstvo, da ne razumem, kaj govori. Na tečaj tujega jezika, ni šlo drugače. Dvomim, da bi kdo uspel Žogci dopovedati, da je za kaj takšnega še premajhna. Mislim, da se nihče ni niti trudil. In ko sem s torbico pricapljala do avta, ki ga je oče imel vedno ogretega, da se Žogca ne bi prehladila, mi je dal dva ježka, ki ju je medtem, ko sem se jaz učila, kako se reče slon in miš, šel kupit k Šiptarju. Ki dandanes žal ne prodaja več ježkov, ampak bureke in kebabe. Vedno sem dobila dva ježka. Nikoli v naslednjih osmih letih, ko me je vozil na tečaj, se ni zgodilo, da bi me oče pustil brez ježkov. Potem sem prav pametno ugotovila, da se na mestnih avtubusih dogaja marsikaj zanimivega in konec je bilo ježkov. Prav trapasto, danes nikoli ne bi prostovoljno zamenjala očetovega avta z avtubusom. Tudi ježkom se ne bi odrekla.

Tudi sirovi zavitki so bili cukr moje mladosti. Ko je oče zjutraj peljal mamo v službo in se vrnil domov ter me zbudil z Zvezdico zaspanko, ki je bila vedno v mojem kasetofonu, me je na mizi čakal čaj in sirov zavitek, ki ga je oče spotoma kupil v pekarni. Če ste ob prebranem pomisliti, da je nekdo Žogco zelo razvajal, ste verjetno pomislili prav. Zanimivo je, da smo pred nekaj meseci ugotovili, da mama sploh ni vedela za ježke in sirove zavitke.

Je pa vedela za mančmelove. Kajpak Crvenkine. Še danes jih kupim. Mančmelovi so tudi prva skladkarija, katere se spomnim v svojih ustih. In še danas so mi dobri. Prav Crvenkini. Boljši so mi od katerihkoli uvoženih. Živalsko carstvo. Videla sem, da tudi današnji otroci zbirajo nalepke, kot smo jih nekoč zelo predano zbirali mi. Milke. Kako sem bila vesela, ko smo šli v Avstrijo in Italijo ter smo jih domov privlekli več deset. Skoraj bi bila pozabila na sladolede, četudi se to ne bi spodobilo, kajti veliko sem jih pojedla. Ježek. To je bil moj najljubši sladoled. Lučka. Ni bila slaba. Tom. Vedno sem ga bila vesela. Spominjam se, kako sem se odpravila ven s kolesom in desetimi dinarji v žepu. Ježek je stal tri dinarje. In lahko sem si kupila tri. Vedno sem preračunavala, da grem po enega ob treh, po drugega ob petih in po zadnjega ob osmih, preden zaprejo. Bognedaj, da bi mi zaprli trgovino in jaz enega, ki mi je pripadal, ne bi pojedla.

In kateri so cukri vaše mladosti? Obujajmo sladke spomine.

Da, nekoč bila je ljubezen!

KO MORAM

Ko moram ločiti najina svetova,
podreti vse mostove,
poteptati svoja čustva
in bežati stran od spominov,
zaiskri se v duši
in slišim tvoje zvonove.
Da, nekoč bila je ljubezen.
A ko sem začutila tvoje rezilo,
ki me je počasi
in ostro ubijalo,
sem utihnila
in zatisnila oči,
da ne slišim ranjene
in hropeče krike duše,
ki so hoteli odzvanjati v tebi.
Ko moram zapreti vrata,
ki so vodila do tebe,
se ne morem upreti skušnjavi,
da odgrnem nebo,
da ti pokažem oblake ljubezni.
Ko moram vstati,
oditi
in se ne obračati.
In videti peklenskega ognja,
ki me je žgal.
Potiskam ljubezen globoko vase.
Da ne začutiš,
kolikšen del modrine si v meni.

Tamara Vasić

Sama sem ostala na postaji!

V meni črna praznina zija!

NE MOREM DATI

Ne morem ti dati
smeha -
preveč je joka v meni,
ne svetlobe -
v meni črna praznina zija,
ne vere -
ali naj gnezdi ptič
na usahlem drevesu?
Ne neugnane prsti -
mrtvo, steptano pogorišce sem,
ne sebe -
preveč od trav in spominov.

Ničesar ti ne morem dati.

Samo to težko, lačno kri,
ki se pohlepna skozme vali:
Jemati!

Ivan Minatti

Nepreprostost izgovorov!

Ni tako preprosto. Danes sem se vključila v debato o varanju in na moje razmišljanje je nekdo pripisal, da ni tako preprosto. Mogoče res ni. Ne, ne bom pisala o varanju, čeprav je ta tema vedno zanimiva. Pisala bom o preprostosti in nepreprostosti. Ko gre za varanje ali karkoli drugega. Ko slišim, da nekaj ni preprosto, mi namreč počasi začne vreti kri v žilah. Ali bo dosegla vrelišče, je odvisno od tega, kolikokrat v pogovoru slišim ta stavek. Ki je, vsaj zame, samo izgovor. Izgovor, ki bi se ga lahko posluževal vsakdo.

Mož po dvanajstih urah v službi pride domov povsem sestradan. Kajpak pričakuje večerjo. Ženo vprašala, ali mu je pripravila kaj za pod zob. In se začne … “Ni tako preprosto. Veš, danes je snežilo in nisem si hotela pokvariti pričeske, zato nisem šla v trgovino. Pa četudi bi šla, ne bi utegnila kuhati, kajti na sporedu je bila nadaljevanka, ki sem jo resnično hotela gledati. Če dobro pomislim, je mogoče zate bolje, da ne večerjaš. Zdi se mi namreč, da si se v zadnjih dneh zredil. Hrana pa je tako ali tako iz dneva v dan bolj nezdrava, vse je polno pesticidov in konzervansov.” Tako je, ko ni preprosto. Če nočeš, da je. Če žena hoče, da je preprosto, pove, da se ji ni ljubilo kuhati. Vam je bil primer všeč? Na zalogi imam še enega. Žena in mož sta drug drugega pooblastila na svoji bančni kartici. Ko mož hoče na bencinski črpalki plačati, kar je nalil v svojega jeklenega konjička, ugotovi, da mu je nekdo izropal tekoči račun. Kajpak ni nobenega dvoma o tem, kdo je bil ta nekdo. Pokliče svojo ženo, da ji razloži, da ga je zaradi popolne brezobzirnosti spravila v težave … “Ni tako preprosto. Ko sem bila v BTC-ju, sem videla krilo, ki je bilo ravno pravšnje zame in če si sodelavka lahko privošči tako draga oblačila, potem si jih zaslužim tudi jaz. Mar ti misliš, da si jih ne? Ter parfum, ki si ga je kupila soseda … Tudi jaz sem si ga. Če misliš, da si ga ne zaslužim, potem …” Tako je, ko ni preprosto. Če bi bilo preprosto, bi se žena najglobje opravičila za neuvidevnost, s katerim je možu povzročila težave.

Ni dvoma o tem, da marsičesa ne naredimo iz povsem opravičljivih razlogov. Kajti žal nismo vsemogočni. Vendar se mi vse bolj zdi, da je ugotovitev, da stvari niso preproste, samo uvod v izgovore, kakršni so zgodnji. Jaz, na primer, slovim po zamujanju. Zelo redko kam pridem točno. In verjemite, nikoli stvari niso preproste. Ne najdem ključev. In res jih pogosto ne. Vendar bi to bilo povsem nepomembno, če bi se jaz pravočasno odpravila od doma. Na poti same rdeče luči. Tudi to se kdaj zgodi, vendar jaz ne bi zamudila, če se ne bi od doma odpravila takrat, ko bi že morala biti na dogovorjenem mestu. Na poti sem ugotovila, da mi zmanjkuje bencina. Nihče mi ne more zameniti, da sem šla na bencinsko črpalko, pa vseeno … Če bi se dovolj zgodaj podala na pot, to ne bi bil razlog za zamudo. Ni preprosto, mar ne? En sam samcat človek in toliko težav. Vendar dvomim, da bi razumeli, kako zelo ni preprosto, če bi me čakali kje na mrazu. Bilo bi povsem preprosto, Žogca ni šla dovolj zgodaj od doma.

In prav zato, ker se zavedam, kako zelo preprosto je in koliko izgovorov si je mogoče izmisliti, vem, kakšne pravljice ljudje predavajo, ko se izgovarjajo na nepreprostost. Predvsem pa se vedno bolj zavedam, da je debatiranje s tistimi, ki jim nič ni preprosto, najslabše, česar se lahko lotiš. Ugotavljam, da ima moj oče najboljši odnos do nepreprostih stvari, ki so v resnici preproste. On samo vpraša, ali si ali nisi. In ne posluša izgovorov, s katerimi si, na primer jaz, perem slabo vest. Ki me še kako peče, ko moram priznati, da nisem in ne morem nadaljevati, zakaj nisem. Kdor noče, ima vedno na zalogi dovolj izgovorov, pravi moj oče. Ki jih bo našteval, ker je to veliko laže kot povedati, da od samega začetka nisi nameraval držati dane besede.

Sidro brez ladje!

MOJE EDINO

Odhajaš neustavljivo
kot dih, zarja in brezskrbnost.
Ljubezen v meni
je sidro brez ladje.

Neznano mi postaja znano,
hkrati sem tuja sama sebi.
Ljubezen ljubi življenje,
kaj ljubim jaz?

Odhajaš neustavljivo
in žalost ničesar ne reši.
Ljubezen odcveta
in zori v drobceno seme.

Hodim z vetrom pod roko,
prazna kot kozolec spomladi.
Drobceno seme, moje edino,
kaj bo s teboj?

Neža Maurer

Privrela bo na površje …

V TEBI JE

Razpri ustnice,
da te poljubim
narahlo …
Zavrtiva se skozi sanje
na drugo stran …
Tja, kjer nihče
ne ugaša ognjev
in bolečina miruje,
tja, kjer veter mrši lase
in mrak neslišno
drsi po svili …
Poljubim te na prsi …
Prebuja se …
Slišim jo …
Potegni me k sebi,
oklenem se …
V zraku je vsepovsod,
iskri se kot roj utrinkov
prek neba …
Poljubljam te vse bolj,
vem, da je v tebi,
privrela bo …
Na površje …
Ljubezen.

Nevenka Klemenc

Krogel ne zmanjka!

USODA

V čarobnih kroglah
se vrtijo moja življenja,
tu se dotikam svoje usode,
izbiram sladkosti,
še raje grenkobo.
Tu imam svoj tobogan smrti,
kjer izberem ljubezen
in umrem zanjo,
vedno za edino in najlepšo.
Krogel imam dovolj,
zato sem pogumna
in lovim vanje
vse odtenke ljubezni,
od začetka do konca.
Takrat se krogla ustavi
in barve obmolknejo.
Vsaka tišina
se zareže v srce strahovito …
A krogel ne zmanjka,
se še vrtijo,
usoda me preseneča
vedno znova,
z menoj ima neverjetne načrte.

Nevenka Klemenc

Pošteno mi gredo na tisto, česar sploh nimam!

Danes je menda 22. november. Vsaj tako pravi moj računalnik in gotovo se ne moti. Do novega leta je torej še 40 dni. Do božiča teden dni manj. Veliko, kajne? Pa vseeno … Ko sem se odpravila po jogurte, juhe, sir, kokakolo in še nekaj malenkosti, sem se, ko sem vstopila v trgovino, skoraj zaletela v božično oziroma novoletno, kar vam je ljubše, smrečico. Preden sem se prebila do hrane in pijače, sem srečala tudi božička in nekaj jelenčkov, vmes pa je bilo veliko snežink, raznobravnih lučk, svetlečih svečk in še veliko podobne krame.

Zgodaj, veliko prezgodaj? Predlani sem v eni izmed ljubljanskih trgovin s pohištvom smrečico in božička videla že oktobra, letos pa se je menda, tako sem prebrala na spletu, ena izmed mariborskih trgovin s tekstilom okraševanja lotila že septembra.

Ne razumite me napak, nič nimam proti veselemu decembru. Ampak decembra. Ne novembra. Še manj oktobra in septembra. Če se dva meseca pred božičem zaletavaš v božička, ko greš po kruh in mleko, prazničnega vzdušja ne boš niti opazil, ko se boš odpravil kupovat darila. Kajti vsi tisti lepi okraski so zate samo še del inventarja, kot hladilniki in police.

Če dobro pomislim, je nenehno kaj. Ali sploh kdaj stopim v “normalno” trgovino? Takoj po novem letu je že vse v srčkih. Mesec in pol nas namreč pripravljajo na valentinovo. Dan po valentinovem so že povsod velikonočni okraski. Ko mine velika noč, trgovine založijo s kramo, ki jo menda nujno potrebujemo, če naj bi se zabavali na poletnih počitnicah. Ko nekateri še nismo preverili, ali je morje še slano, nas zasujejo z vsem, kar bodo otroci potrebovali v naslednjem šolskem letu. Pa tudi s tistim, česar ne bodo potrebovali, ampak je prav, da starši kupijo. Temu sledijo sveče vseh barv in velikosti. Ter buče in čarovnice, kajti noč čarovnic “je seveda pomemben slovenski praznik”. Potem pa se dva meseca zaletavamo v smrečice in božičke.

Meni, ki sicer veljam za hudo šopoholičarko, so se do konca priskutili in sem se obljubila, da ne kupim ničesar, kar bo “dišalo” po praznikih. Vendar vem, da to ne bo ničesar spremenilo. In bo drugo leto vse enako. Kajti ljudje kupujejo. In seveda, dokler bodo že novembra vožičke polnili s kitajskimi lučkami in okraski, jih bodo trgovci veselo dajali na police.

Mogoče pa sem tako zelo kritična samo zato, ker je zame božični večer vedno bil večer, ko nič pametnega ni na televiziji. To in nič več. Praznovanje novega leta pa noč kot vse druge. Prav nič bolj posebna. Le s pridihom, da je treba početi nekaj zelo posebnega in zelo drugačnega. Če ne zaradi sebe, zaradi drugih. Kajti ves december te ljudje sprašujejo, kaj boš počel za novo leto. In ves januar te sprašujejo, kaj si počel za novo leto.

Ne potrebujem ničesar, kar se nahaja na okrašenih policah trgovin. Nočem nobenih daril. Najlepše darilo zame bo, če se bo v prihajajočem letu znova v moje srce naselila tista radost, ki me je krasila vse življenje. Kaže, da sem tudi sama podlegla veliko prezgodnjem prazničnem vzdušju, če vam 22. novembra pišem, kaj želim za novo leto.

Ves svet diši po tvoji koži!

VONJ TVOJE KOŽE

Ves svet diši po tvoji koži.
Ko se mi ustnice dotaknejo sadeža,
ko se mi dotaknejo kruha,
začutim tvojo trdno
in voljno kožo.

Opoldansko sonce me greje
s toploto tvoje kože.
Negiben mir
z mesečino presejane noči
je pritajeno drhtenje tvoje kože,
ki se me bo zdaj zdaj dotaknila.

Trava, rjuha, mah, seno,
skodrano ovčje runo,
vse me vabi,
da ležem, da pustim,
naj teče, kar teče,
voda, veter, čas,
solze, znoj, kri,
življenje,
naj teče vse svojo pot,
ki je in ni določena.

Jaz pa mirujoča z zaprtimi očmi
sprejemam in vsrkavam vonj sveta,
vonj tvoje kože.

Neža Maurer

Dva obraza ima!

SAMICA

Dva obraza ima,
eden je dober in veder,
drugi zloben in trd.
Oči so prestrašene.
Se boji izgubiti,
kar ima,
ali dobiti,
česar noče?

Od strahu
ali ljubezni
izgublja glavo,
pol je je na eni dojki,
pol na drugi.
Je sredi med obema
modrost sovjega očesa?
Ne.
Le popek,
iz katerega se bo razprl cvet.
Samo da pade seme,
da dozori odločitev.

Neža Maurer

Pobijmo vse kadilce!

PREKLETI KADILCI

Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.

Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus – tobak.

Blaginja bi se razcvetela
in mir in sreča vsepovsod
in v bratski se objem bi združil
trpinčeni človeški rod.

Zato pobijmo vse kadilce,
morilce, lopove, smrdljivce,
te puhajoče svinjske rilce,
ki uničujejo nam živce!

Kaj gledaš, deček, me debelo?
Kadilec sem, izmeček, smet,
življenje mi bo izpuhtelo
s strupenim dimom cigaret.

Zastrupljam zrak, ljudi in sebe,
zaradi mene ptice mro -
a ker sem lopov, se mi jebe,
kar je, kar b’lo je in kar bo.

Svetlana Makarovič

Vsak svoji samoti naproti!

ODŠLA SVA SPET

Odšla sva spet
vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla.
Preprosto.
In sva spet,
kar sva bila,
komaj še človek,
tako čudno ubog.

Vse,
vse je dobilo drug obraz ta hip,
drevesa, hiše, oblaki, nebo
in ceste so,
ko da nikamor več ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.

Odšla sva
vsak svoji samoti naproti.

Ivan Minatti

Kaj je res in kaj ne?

Pred mesecem dni sem, mogoče se spominjate, sklenila, da se bom manj ukvarjala z moškimi (ko bi vsaj res šlo za množino) in več s tem, da postanem še malo pametnejša. Če bi računala, koliko časa sem posvetila moškim (res ne gre za množino, samo lepše se sliši) in koliko znanju, bi bila statistika porazna. Kajpak, v škodo znanja. Tako mimogrede, med umivanjem zob, med kuhanjem in še kakšno podobno dejavnostjo pa mi je vseeno uspelo prebrati nekaj Nietzscheja. In bom, kakor v objavi Religija sočutja in religija udobja!, prepisala eno njegovo misel.

“Vi trezneži, ki se čutite zavarovani pred strastjo in sanjarjenjem in bi iz svoje praznine najraje napravili ponos in okras, imenujete se za realiste in namigujete, da je svet dejansko tak, kakor se kaže vam, samo pred vami je razgaljena dejanskost in vi sami naj bi bilo mogoče njen najboljši del. Ampak kaj niste tudi vi v svojem najbolj razgaljenem stanju še skrajno strastna in temna bitja, če vas primerjam z ribami, in še zmeraj vse preveč podobni zaljubljenemu umetniku? In kaj je dejanskost za zaljubljenega umetnika? Še zmeraj nosite s seboj vrednotenja stvari, ki izvirajo iz strasti in zaljubljenosti prejšnjih stoletij. Še zmeraj je utelešena v vaši treznosti skrivna in neodpravljiva pijanost. V vsakem občutku, v vsakem čutnem vtisu je košček te stare ljubezni, in ravno tako je pri tem sodelovalo in tkalo še kdo ve kakšno sanjarjenje, kakšen predsodek, kakšna nespamet, kakšna nevednost, kakšen strah in kaj vem kaj še vse. Tamle tisti hrib! Tamle tisti oblak! Kaj pa je na tem dejanskega? Za nas ni nobene dejanskosti in tudi za vas, trezneži, ne. Mi si še malo nismo tako tuji, kakor se vam zdi, in mogoče je naša dobra volja prebiti se skozi opijanjenost ravno tako vredna pozornosti kakor vaša vera, da se sploh ne morete opijaniti.”

Bilo je še poletje, ko sem eno sobotno noč v oddaji Larry King Live poslušala mnenja vrhunskih psihiatrov in fizikov, mnenja o tem, kaj je resničnost in kaj ne. Trdili so, da ni resničnost tisto, kar vidimo kot resničnost, kar kot resničnost vidijo vsi okoli nas, ampak tisto, kar kot resničnost zaznavajo naši možgani. In je zato vse, tako sreča, žalost, hrepenenje, zaljubljenost, slaba volja, prav vse, stvar signalov, ki jih pošiljamo v svoje možgane, oni pa nam jim potem vračajo s počutjem. Dobrim ali slabim. In če je temu res tako, potem je Nietzsche mogoče imel prav. In ni prav nič narobe presanjariti življenja. Večna dilema. Vsaj zame. Ki so me učili, da je vsak dan, ko nič ne narediš, izgubljen. Da je treba biti krut realist, zelo trdno na tleh. Mar ni bolje življenja preluftati, prelenariti, presanjariti, živeti v neki lažni resničnosti, če tista prava resničnost ni lepa? Saj možgani ne bodo, če bom za to poskrbela, vedeli, da se njihova resničnost ne ujema z dejansko resničnostjo?

Kakorkoli že, dovolj sem filozofirala. Mogoče možgane lahko ukanem, da sem srečna, ko sem nesrečna, gotovo pa jih ne morem ukaniti, da nisem lačna, ko sem lačna. Zato se spodobi, da se lotim dela in si zaslužim kakšen kos kruha. Zvečer pa bom lahko, če bom hotela, na peščeni plaži, na samotnem otoku, na mojem telesu dve močni, vendar nežni, moški roki, ki me bosta božali, jaz pa bom zadovoljno predla. V sanjah. Pa saj možgani ne bodo vedeli, da ni ne sonca, tudi peska ne. In da se me že tako zelo dolgo ni nihče dotaknil.

Trn je ostal v meni!

BELA GOLOBICA

Iztegnila sem roko k beli golobici,
a me je iskreč meč zaustavil.
Plapolajoč pred mojimi očmi
me je vabil v temo.

Stekla sem proti modrini,
v meni je gorel ogenj ljubezni.

Pogledala sem v nebo,
kjer je jokala
lepotica pozabljenih sanj.

Odprla sem s krvjo zašita krila
ter obrisala sledove želja.

Ugasnila sem ogenj ljubezni
in meč se je zavihtel
nad belo golobico.

Zadnja vrtnica je padla na tla.
Trn je ostal v meni.

Tamara Vasić

Naši Bosanci proti njihovim Bosancem!

Kajpak objava sumljivemu naslovu navkljub ni nacionalistična. Jaz namreč, saj to veste, nisem nacionalistka. Rada imam vse dobre ljudi in mi je prav vseeno, od kod prihajajo, katere barve so in v kaj verujejo. Od malih nog so me učili, da so povsod dobri ljudje. Kot so povsod slabi ljudje. Za takšen naslov sem se odločila, ker se mi je zdel preprosto ljubek. Ker velikokrat slišim, da so v naši reprezentanci tako ali tako sami Bosanci. In zakaj potem ne bi nocoj naši Bosanci igrali proti njihovim? Četudi so naši Bosanci v resnici Slovenci. Mladeniči, ki so se rodili v Sloveniji, hodili v slovenske šole in danes nosijo slovenske drese. Četudi v resnici nocoj naša, torej slovenska, reprezentanca igra z bosansko.

Včasih je pri nas veljalo, da je nogomet igra za Bosance. Četudi to ni ravno res, kajti igra ga vsa Evropa, kaj Evropa, ves svet. Mi smo raje smučali. Potem pa je po dolgem nizu sprejemljivih porazov, ki smo jih pač opravičevali s tem, da nogomet ni za nas, prišel Srečko Katanec in ustvaril slovensko nogometno pravljico. Kar naenkrat je smučanje postalo dolgočasno. Nekoč je v neki kolumni pisalo, da smo Slovenci postali nogometna nacija z največjim številom nogometnih konvertitov na svetu.

Kakorkoli že, Ćiro Blažević je za Dnevnik izjavil, da so polovica slovenske reprezentance Bosanci. Ne razumem, kaj je hotel s tem povedati. Ali bolje, s kakšnim namenom je to povedal. Seveda je bilo komentarjev veliko.  Vsekakor je bil najbolj posrečen naslednji: “In kaj potem? Pomembno je, da bomo navijali za ta prave Bosance.”

Komur je resnično mar za uspeh slovenske reprezentance, želi, da v njej igrajo najboljši. Vse drugo je politika, mar ne? Kajti žogi je prav malo mar, ali ti je ime Janez, Ante, Siniša ali Ermin. Če znaš z njo, bo šla v gol. Če ne znaš, pač ne bo. In bistvo nogometa je, da žoga konča v golu.

Z veliko ljubezni … Njej in vsem, ki me imate radi!

Pod površino!

ŠE NEKAJ JE

Premisliš barve do odtenkov
in besede do okostja črk,
da te zanese v belo,
da te utiša v tišino
in da svoje vzdihe položiš
v ušesa gluhonememu.
V krošnjah so češnje
ravno dozorele,
premisliš sadeže
do sladkosti in naslade,
rože so raztrosile semena,
da ti lahko premisliš bilke
od korenin do čebel.
Priti rečem do dna,
priti pod površino.
Priti pod površino,
naseliti se od znotraj vanje.
Priti pod površino,
priti tja,
od koder izvirajo belo,
tišina, sladko.
In vedeti zagotovo.
Še nekaj je.
Nekaj prosojnega se
pod vsem tem
pusti videti tvojim očem.

Petra Kolmančič

Vedno znova želim leteti!

JOKAM

Jokam z rezko bolečino,
hočem iztrgati hropeče srce,
da ne začutim več rane,
ki vedno znova skeli in peče.

Vse besede,
ki so ostale neizgovorjene,
me dušijo,
ves ta čas, ki teče,
me mrazi.

Vedno znova želim leteti
in potem padati globoko,
vedno znova se želim skrivati
v višavah in sanjati.

Želim dihati svobodo
z odprtimi krili sreče,
ne boječ se za krvave udarce.

Vedno više bom letela,
vendar nikoli ne bo dovolj visoko,
da začutim še enkrat tvojo toplino,
vedno bo duša potrta
in bo blodila žalostno okoli vedoč,
da vsako ponovno soočenje
s kapljicami življenja
vsrkava izdihe ljubezni.

Tamara Vasić

Solze, ki ostajajo, ko ničesar drugega ni več …

Mi ne boste zamerili, če bom danes “od mrtvih vstala” še eno staro objavo ter se namesto pisanja posvetila reševanju tistega, kar mi je z zvijačo uspelo rešiti z obrisanega bloga? Jutri pa nadaljujemo po starem. Takole sem pisala pred pol leta …

Ljubezen nam je vsem v pogubo, je nekoč davno zapisal Tavčar. Nam je res? Prav vsem? Nekaterim že, vsem gotovo ne. Komu je v pogubo? In kdo so tisti, ki jim ni? Kdo so tisti, ki jim je ljubezen dala, ni pa jim vzela? Oni vedo nekaj, česar jaz ne vem? Kakšno skrivnost? Premišljujem, da bi morala postati akrobatka, kajti ljubezen se mi vse bolj zdi hoja po tanki vrvi. Če ljubiš preveč, ni v redu. Če ljubiš premalo, tudi ne. Če si izjemno pozoren in ljubeč, si partnerju nadležen. Če si premalo pozoren in vzdržan, ga zanemarjaš in boš kmalu slišal, da ga nimaš rad. Je res potrebno ves čas loviti ravnotežje? Je tolikšno merjenje in tehtanje sploh še ljubezen? Mar ni to samo še preračunljivost? Je ljubezen res lahko preračunljiva? Mar nista razum in ljubezen zakleta sovražnika? Nam res mora biti v čast, da smo bolj ljubili, kot pa smo bili ljubljeni? Je ljubezen res želja, da je drugi srečen? Mar ne ljubimo, če srečo želimo tudi sebi? Bomo res uzrli ljubezen, če bomo gledali z ljubeznijo? Ko pa prepogosto uzremo hrbet ljubljene osebe. Je ljubezen, ki je lahko umrla, sploh bila ljubezen? Je v ljubezni res privlačen samo začetek in zato ljudje tako radi pogosto pričenjajo znova? Je v ljubezni beg edina zmaga? Je ljubezen res tista, ki ti da veliko moč? Ali pa so najmočnejši tisti, ki zmorejo nadzirati čustva in preračunljivo v sebi zatreti ljubezen? Je res, da ti nihče ne more biti tako zelo tuj kot človek, ki si ga nekoč ljubil? Pravijo, da se ljubezen rodi, živi in umre v očeh. Od tod verjetno solze. Solze, ki ostajajo, ko ničesar drugega ni več.

Lepa beseda seks najde?!?

Ker imam veliko, res veliko dela s prestavljanjem bloga, si resnično ne morem vzeti časa in napisati res dobre objave. In sem si mislila … Kaj pa, ko bi eno izmed objav, ki jih tako ali tako prestavljam, dala na vrh? Eno izmed objav, ki sem jo napisala, ko je bil stari blog šele v povojih? Mogoče se pa začne dobra debata. Poskusimo.

Včasih so govorili, da lepa beseda lepo mesto najde. Dandanes očitno mislimo, da lepa beseda, če jo moški izreče ženski, išče seks. Ali ga tudi najde, je verjetno odvisno še od kakšnega drugega dejavnika.

Vse se je začelo z debato o tem, zakaj slovenski moški niso šarmerji. Dober dan, lepa gospa, boste danes solato ali jabolka? Lepotička, s čem vam lahko postrežem? Vesel sem, da je v našo restavracijo vstopila dama s tako lepim nasmehom. To je nekaj, kar v mnogih državah, tudi sosednjih, velikokrat slišiš, pri nas pa je žal redkost. Presenečena sem ugotovila, da je vsega polovica žensk v naši debati na mojem najljubšem forumu napisala, da takšne opazke pogreša v vsakdanji komunikaciji. Druga polovica si jih sploh ne želi. Nekaterim gre ob njih celo na bruhanje. Med slednjimi namreč velja prepričanje, da lepa beseda išče in prevečkrat (pri sosedi in sodelavki) tudi najde seks.

Mar lepa beseda res išče seks? Mar te trgovec, ki pohvali tvojo pričesko, resnično hoče spraviti v posteljo? Ima sodelavec, ki ti pove, da si danes prav ljubko nasmejana, v mislih res samo eno? Si nekdanji sošolec, ki te sreča na tržnici in ugotovi, da si še vedno videti mladostna, želi s teboj varati ženo? Imajo moški v mislih samo seks? Ali ženske prevzetno mislimo, da ga imajo? Zame je lepa beseda še vedno nekaj, kar naredi lep dan. Tudi brez seksa.

Vse je kot nekoč …

Vse je kot nekoč. Samo drugje. Zdaj tam, kjer me ne morejo obrisati. Kjer ne morejo v koš za smeti vreči devetih mesecev mojega truda. Vsi tisti, ki ste brali moj stari in zdaj obrisani blog, gotovo veste, kako zelo sem se trudila. Vedno, vsak dan. Blog je imel več kot 300 objav in še 50 takšnih, ki so bile pripravljene in so čakale, da ugledajo svetlobo belega dne. Na blogu ste bralci pustili več kot 6.000 komentarjev. Pisala sem o marsičem. Objavljala sem pesmi. Izbirala sem lepe fotografije. Vse to je nekdo obrisal v manj kot eni minuti. Brez svarila. Predvsem pa brez kakršnegakoli sramu. V meni je, verjemite, toliko žalosti. Vendar tokrat tudi veliko jeze, besa, ogorčenja. Kajti ni bila sporna vsebina bloga. Sporno je bilo dejstvo, da je blog moj. In ker je bil moj, je bil obrisan.

Najprej mi je bilo onemogočeno pisanje na forumu, potem je bil obrisan moj blog, zdaj pa, ko, kakor slišim, ljudje sprašujejo, kaj se je z blogom zgodilo, sem za to verjetno tudi kriva jaz, kajti onemogočeno mi je tudi branje forumov. Kajpak, v sili še hudič muhe žre in sem ugotovila, da obstaja neka reč, ki se ji reče proxy serverji. Ter zdaj veselo ne samo berem, ampak tudi pišem. Prav nalašč, ker imam dovolj tega, da me preganjajo kot kakšno zločinko. Pričakujem, da bodo jutri uredili, da bom izgubila dostop do interneta. Kje se bo to končalo? Z izgonom iz države? Kakorkoli že, gre za ljudi, ki verjamejo v Boga. In ki verjamejo, da gre vse, kar slabega narediš, na tvojo dušo. Črnih madežev z duše pa ne izbrišeš tako zlahka. Gotovo ne tako zlahka kot blog.

Kar nekaj objav in pesmi mi je, izključno zahvaljujoč moji previdnosti, uspelo rešiti. Te bom postopoma dajala na ta blog. Upam, da mi ne boste zamerili, ker tega ne bom naredila v nekaj dneh. Gre namreč za res veliko dela. Ob misli na tisto, kar je za vedno izgubljeno, pa se mi para srce. Resnično para. Še bolj pa se mi para ob misli, da je na tisto tipko pritisnil človek, ki mi je v enem letu, ko je skoraj prebival v mojem domu, zagotavljal, da mu lahko povsem zaupam, kajti nikoli mi ne bo naredil nič žalega, me nikoli ne bo izdal. Še več, obljubljal mi je, da bo vedno pazil name. Veste, kaj pravi moj znanec? Nikoli ne verjemi tistemu, kar ti moški pove s trdim tičem. Ker laže.

Obljubim, da bom še naprej tista ista Žogca, ki se bo trudila, da bo blog Žogca v ofsajdu resnično dober. In upam, da me boste še naprej radi brali. Pač na drugem naslovu.

Koncert Dina Merlina!

Ko sva midve prav počasi čvekajoč hodili do svojih avtomobilov, je bil za nama na parkirišču mladenič, ki je zelo glasno govoril v svojega mobilca. “Od ena do deset? Dvajset, stari dvajset.” Midve sva fletni damici, ki ju mogoče poznate kot Žogco in Jovanko Broz, tisto pa, kar je mladenič ocenjeval, je bil koncert Dina Merlina, s katerega sva se vračali.

Dino Merlin je že nekaj let moj najljubši pevec in tudi če bi imela obe nogi v mavcu, bi šla na njegov koncert, kajti nobenega ne zamudim. In nisem edina. Kadarkoli nas obišče, enkrat na dve leti se to zgodi, Dino napolni Gospodarsko razstavišče ali Križanke. In vedno naredi izjemen šov. Ko k izjemnemu šovu dodamo še izjemno petje, je jasno, da se z njegovega koncerta vsi vračamo zadovoljni. Ter odločeni, da tudi naslednjega ne bomo zamudili. Pel je Dino Merlin in peli smo mi. Nikoli ni pel sam. Smo pa eno pesem odpeli brez njega. Od začetka do konca. On je sedel in poslušal, ko je pelo celo Gospodarsko razstavišče. Pesmi, v katerih se najdejo vsi, ki so ljubili. In še bolj tisti, ki so ljubili in izgubili. Stare in nikoli pozabljene uspešnice. Kot tiste povsem nove. Mene se je sinoči najbolj dotaknila pesem Nedostaješ. Zato sem iz globin duše zapela “Pogrešam te, tako te pogrešam. Zaradi vsega, kar je minilo, te pogrešam. Pogrešam te, tako te pogrešam. Zaradi vsega, kar še prihaja, te pogrešam …” Kaj pela, drla sem se. Jaz namreč ne znam peti. Nimam posluha. Ker pa me njegove pesmi presunejo, se derem. Tako zelo naglas, da bi me lahko slišal tudi sam Bog. A kaj, ko me verjetno znova ni? Ne sliši me, ko šepetam in ponižno prosim. Ne sliši me, ko se derem in zahtevam. Preprosto me ne sliši.

Trenutno sem brez glasu, vendar mi ni žal. Niti malo mi ni žal. Kot tudi vam verjetno ne bo žal, če si boste ogledali fotografije, ki sem jih posnela na koncertu.

Smrad postaja neznosen!

VONJ KRVAVIH ROŽ

Žilnati prsti prihajajočega dne
se stegujejo
proti bledim vratovom.
Z možgani,
polnimi impulzov,
v želji po eksistenci
trepetamo v gonji za vsako žlico
eliksirja življenja.
V slogu zelenega bršljana
strah spleta svoje mreže,
da se srca sušijo v njihovi senci.
Stene človeških življenj
se majejo
kot paličasti nebotičniki,
plešoči v grozovitem potresu.
Zle slutnje,
zažrte v človeško tkivo,
razkrajajo v sebi krvave rože.
Smrad razširjajoče nemorale,
ki sili v najtanjše pore ljudi,
postaja neznosen.
Namesto glasbe poslušamo
šklepetanje zob,
ko pred nas mečejo
srhljive podobe
krutega vsakdana.

Vesna Tišler

Jezus IN jaz ali Jezus ALI jaz?

Za objavo, ki je zdaj pred vami, sem se še posebej potrudila. Kar nikakor ne pomeni, da se tudi sicer ne potrudim. Vedno se, ker bi me bilo sram, če se ne bi. Zakaj tokrat še posebej? Ker nisem hotela komu narediti krivice. Zato sem guglala, guglala, guglala … Prav tako želim poudariti, da objava nikakor ni namenjena žaljenju vernikov in njihove vere. Kajti to ni objava o veri, ampak objava o vernikih in njihovi izbiri življenjskega sopotnika.

Pred mnogimi leti mi je gospa, ki jo imam zelo rada in jo izjemno spoštujem, povedala, da je sicer imela več fantov, vendar je ves čas vedela, da se z nobenim izmed njih ne bo poročila, kajti niso bili verni, ona pa je na vsak način hotela vernega moža. Vse drugo je bilo zanjo nesprejemljivo. Meni se sicer takšno razmišljanje zdi absurdno, ampak vsak ima pravico do mnenja, ki je zame lahko absurdno. Je žal edina, ki mi je to povedala iskreno in brez kakršnegakoli sprenevedanja. Poznam namreč kar nekaj vernih ljudi, ki so imeli več zvez z neverniki oziroma nevernicami, na koncu pa so se poročili z vernikom oziroma vernico. In za živo glavo ne bodo priznali, da je prav vera bila pika na i. Če začnem vpiti, da gre za diskriminacijo, mi lahko rečete, da je izbira zakonskega partnerja svobodna. In res je. Ni pa, vsaj kar se mene tiče, pošteno, da je nekdo dovolj dober, da se z njim več let sestajate, hodite na izlete, počitnice, seveda tudi spolno občujete, potem pa …

Kot sem napisala zgoraj, guglala sem, guglala in guglala. “Spoznal sem dekle, s katerim se občasno sestajam. Pojavila se je možnost, da bi skupaj preživela preostanek življenja, torej bi se nekoč poročila. Težava se pojavi, ker dekle ni verno in nima opravljenih nobenih zakramentov. Ko je tema pogovora prišla na to, je odvrnila, da je ateistka in da izhaja iz take družine, v kateri so vsi ateisti. Njen oče je bil namreč direktor velikega podjetja in kot takšen je moral biti komunist. To pa ne pomeni, da ona podpira komunistično ideologijo, le vera ji je tuja. Ker si nikakor ne predstavljam poroke, ki ni cerkvena, saj to potem sploh ni poroka, pač pa podpis nekih papirjev, vas sprašujem, kaj mi svetujete, da naj naredim, da bom dekle pridobil, da bi uvidelo smisel vere in bi bilo z dušo in srcem pripravljeno sprejeti vse zakramente in vse skupaj nekoč ovekovičiti s svetim zakonom.” Pričakovala sem, da bodo mladeniču svetovali, naj se z dekletom poroči, če je med njima ljubezen, vendar je šla žal večina nasvetov v povsem drugi smeri. Od tega, da naj ji med romantičnimi sprehodi ob opazovanju zvezd skuša predstaviti razmišljanje, da jih je ustvaril Bog. Do tega, da naj jo ob nedeljah začne voditi k maši in ji razlaga, kako, kaj in zakaj. Samo ena mu je napisala … “Ne vem, zakaj bi se ona morala spreobrniti. Zakaj je ne moreš sprejeti takšne, kot je? Ona od tebe ne zahteva, da prenehaš hoditi v cerkev. Če želiš imeti uspešno partnersko zvezo, se boš moral naučiti prilagajati tudi sam.”

Med guglanjem sem ugotovila, da obstaja kar nekaj skupin, ki delujejo v okviru Cerkve in vernikom pomagajo poiskati vernega parnerja. Lahko bi jih nekaj naštela, vendar jim ne želim delati reklame. Predvsem zaradi dvojega. Zaradi razmišljanja, da je sicer vsako sklepanje zakonske zveze tveganje, vendar pa je tveganje manjše, če se poročiš z vernikom oziroma vernico. Česar statistika niti pod točko razno ne potrdi, kajti delež ločitev pri kristjanih je skoraj enako visok kot pri atestih. Predvsem pa zaradi izjave, da poroka traja en dan, zakon pa vse življenje in te potem do konca tvojih dni tepta ateist.

Zakaj naj se ne bi poročil z ateistko, je lepo zapisal en mladenič, ki sicer nima pomislekov o druženju z ateiskami, poročil pa se bo z vernico. Meni namreč, da so verna dekleta bolj poštena in ljubeča, veliko moralnejša, vsekakor bolj zvesta in še je našteval. Do tedaj vse lepo in prav, ampak … Kje pa je morala v druženju z dekleti, za katere vnaprej veš, da jih boš zapustil, ker ne ustrezajo merilom? Kje je tukaj poštenje? In ko sem že pri tem … Če je Bog pomembnejši od vsega, tudi od ljubezni, kje je Bog pri vsemu temu spolnemu občevanju pred zakonom? Pri spolnemu občevanju, za katerega vsaj eden, tisti, ki je veren, ve, da ne bo vodilo v zakon? Pri vsemu temu spolnemu občevanju med moralnimi verniki in nemoralnimi vernicami ali obratno?

Jaz sicer veljam za ateistko. Tudi sam velikokrat napišem, da sem ateistka. Čeprav v resnici verjamem v Boga. Na nek povsem drugačen način. V nekega povsem drugačnega Boga, ki je mogoče samo moj. Pri meni ni nobenih Jezusov in podobnih “junakov”, če pa bi bili, se nikoli ne bi pojavilo vprašanje Jezus IN jaz ali Jezus ALI jaz. Ker mojemu Bogu je najpomembnejša ljubezen. In kdor ima v srcu dovolj ljubezni, je ima dovolj za Jezusa in zate, zame, zanjo, zanj … Ljubezen pa, kolikor je meni znano, ni preračunljiva. Zgoraj napisano vsaj zame je preračunljivost. Kako naj izberem, da bom manj tvegal/tvegala?

Mene je moja mama učila, da ni pomembna narodnost, barva kože, verska pripadnost, ampak tisto, kar je v srcu. In da, se mi njen nasvet zdi veliko boljši od nasveta “poišči si enega/eno, ki ti bo bolj podoben/podobna”. In moja mama, četudi ne hodi v cerkev, je mojemu očetu že skoraj 38 let poštena, ljubeča in zvesta žena.

Kolikor sta meni znana “lik in delo” Jezusa Kristusa, on ni učil diskriminacije. Popravite me, če se motim.

Verjeli ali ne, k pisanju te objave me je spodbudila fotografija majice z napisom “Rada imam fante, ki imajo radi Jezusa”. Čeprav bi to, kar sem nocoj napisala, že nekaj časa lahko sodilo v rubriko “Kje vas čevelj žulji”. Resno pa tudi razmišljam o tem, da bi si kupila majico s tem napisom. Prepričana sem, da bi tisti, ki imajo radi Jezusa veliko prej kot ta napis opazili moje bujno oprsje. Na koncu smo vsi samo ljudje, mar ne?

Religija sočutja in religija udobja!

V eni izmed blogovskih debat o strahu pred še eno žalostno zimo sem ugotovila, da bo najbolje, da hladne in temne dni posvetim branju. Zima se je začela, četudi so temperature daleč od zimskih. Ko je ob petih popoldne tema, je zame zima. Pa četudi bi vsi okoli skakali v kopalkah. Z nahrbtnikom, polnim knjig, sem pricapljala domov in se takoj lotila branja. Nietzscheja naj bi brala že v gimnaziji, vendar se mi je takrat zdel srhljivo dolgočasen. Prav nič me ni zanimalo, kaj je imel on ali kdorkoli drug povedati o tem in onem. Dokler mi je šlo dobro, nisem čutila prav nobene potrebe, da bi brala, kaj je življenje. Odkar sem stopila na mino in me je razneslo na tisoč kosov, ki ji še vedno ne uspem sestaviti, sem vzljubila poezijo. In, kot kaže, bom vzljubila tudi filozofe.

Šele začela sem brati in že sem dobila odgovor na vprašanje, zakaj se je peščica ljudi tako zelo agresivno odzvala na mojo nepripravljenost, da bi bila srečna takrat, ko v sebi nisem čutila, da imam kakršenkoli pameten razlog za srečo. Nekateri so me poslušali. Drugi so me preprosto pustili pri miru. Nekaj pa jih je čutilo, da morajo stvari vzeti v svoje roke in so mi določili, da toliko in toliko mesecev smem biti nesrečna, potem pa moram, hočem ali nočem, postati srečna, da njim ne bi bilo treba gledati mojega trpljenja. Pa četudi bi se lahko preprosto obrnili proč. Nietzsche je imel kar nekaj povedati o takšni obliki sočutja …

“To, zaradi česar najgloblje in najbolj osebno trpimo, je skoraj vsem drugim nerazumljivo in nepristopno. V tem smo bližnjemu skriti, pa čeprav je z nami vred iz istega lonca. Povsod, kjer smo opaženi kot trpeči, naše trpljenje plitvo razložijo. Spada k bistvu sotrpečega afekta, da tujemo trpljenju odvzame tisto pristno osebno na njem. Pri večini dobrih del, izkazanih nesrečnim, je nekaj odvratnega v intelektualni lahkomiselnosti, s kakršno sočutni igra usodo. Nima niti pojma o vseh notranjih posledicah in prepletih, ki jih nesreča pomeni zame ali zate. Vsa ekonomija moje duše in njene poravnave z “nesrečo”, izbruhi novih izvirov in potreb, prirast starih ran, odboj celih preteklosti, vse to, kar mora biti povezano z nesrečo, nič ne skrbi ljubega sočutnega. Hoče pomagati in ne misli na to, da obstaja osebna nujnost nesreče, da so meni in tebi strahovi, pritrgovanja, obubožanja, polnoči, pustolovščine, tveganja, spodrsljaji tako nujni kakor njihova nasprotja, da pot v lastna nebesa, da se izrazim mistično, vselej drži skozi pohoto lastnega pekla. Ne, o tem ne ve nič. Religija sočutja veleva pomagati in človek misli, da najbolje pomaga, če najhitreje priskoči na pomoč. Če imate vi, privrženci te religije, isto mnenje, kakor ga imate nasproti sočloveku, dejansko tudi nasproti sebi, če svojega trpljenja niti ene ure nočete trpeti na sebi in se že na daleč izognete vsem morebitnim nesrečam, če svoje trpljenje in neugodje vselej občutite na splošno kot nekaj zlega, sovraštva vrednega, zaslužnega uničenja, kot madež bivanja, potem imate poleg religije sočutja še drugo religijo v srcu in ta je mogoče mati le one, religija udobja. Joj, kako malo veste o sreči človeka, vi udobni in dobrodušni, zakaj sreča in nesreča sta sestri dvojčici, ki vzajemno odraščata ali, kakor pri vas, vzajemno ostajata majhni.”

In res je to. Jaz se sicer lahko pretvarjam, da razumem bolečino matere, ki je izgubila otroka, vendar je v resnici ne. Ker je ne morem razumeti. Ker takšne bolečine, hvalabogu, ne poznam. Prav tako se lahko pretvarjam, da razumem sodelavko, ki je izgubila očeta, vendar tudi nje v resnici ne razumem. Kajti tudi te bolečine, hvalabogu, še nisem izkusila. Veliko je bolečin, ki jih nisem izkusila in so zato mojemu srcu tuje. Zaman bi se trudila, da bi jih razumela. Ne morem jih. Lahko pa jih spoštujem, vse te mojemu srcu nerazumljive bolečine.