Moje hrepenenje!

HREPENENJE

Moje hrepenenje
je razbitina
velikega lesenega čolna,
ki ga burja silovito obrača
in žene
in udarja ob krvave pečine
molčečega bivanja.

Moje hrepenenje
je pozibajoč se val,
ki izginja
v neskončnosti morja,
Moje hrepenenje
je pozibajoč se val,
ki ga odplakuje
pesem končnosti.

Moje hrepenenje
je sijoča ostrina noža,
ki bo prerezal
prepletene vrvi
in osvobodil
zasužnjene žile.

Manja Žugman Širnik

Preden na metli odletim! aka Jaz kot čarovnica!

Preden na metli odletim do kavča gledat svojo najljubšo humoristično nanizanko, se spodobi, da vam na ta večer razkrijem eno skrivnost. Čarovnica sem. Ker se oblačim po zadnji modi in ne klasično čarovniško, mogoče tega ne opazite na prvi pogled, vendar sem, čarovnica sem. Naj vas ne zavede tudi to, da se okoli prevažam z avtom. Metlo imam še vedno na balkonu. Za vsak primer. Nikoli se ne ve. Avto se namreč lahko tudi pokvari. Klobuka ne nosim, četudi bi se spodobilo, vendar me morate razumeti. Toliko zapravim za frizerja, da bi resnično bil greh. Za nos so že dolgo tega poskrbeli lepotni kirurgi. Vendar res, nič od naštetega vas ne sme zavesti, čarovnica sem. V bistvu me nihče izmed vas ni spregledal. Samo eden je tako zelo pameten in ve, da karkoli jaz naredim, to naredim zgolj in izključno s slabim namenom. Kot se za pravo čarovnico tudi spodobi.

Malo sem se morala pošaliti na svoj račun. In zakaj ne ravno s čarovnico, ko pa je menda nocoj noč čarovnic. Ali pa je bila morebiti sinoči? Priznam, ne vem. Tega praznika ne doživljam kot svojega. Še več, ne doživljam ga kot našega. Pust da, četudi že zelo dolgo nisem bila maškara. Noč čarovnic pa se mi zdi tako vsiljeno uvožen iz Amerike. Četudi razumem, da ga imajo otroci radi. In potem seveda razumem tudi starše, ki jim želijo narediti veselje ter kupujejo kostume in buče.

V bistvu pa smo ženske na nek način vse čarovnice. Ene bolj, druge manj. Nedavno sem brala članek o tem, kako zelo dobro imamo nekatere razvito intuicijo ali po domače šesti čut. Vsekakor veliko bolje od moških. Kar so pokazale tudi znanstvene raziskave. Nežnejši spol se lahko bolj zanese na svojo intuicijo predvsem zato, ker leži center za te občutke v desni možganski hemisferi, ki je pri ženskah bolj dejavna kot pri moških, pri moških namreč prednjači aktivnost racionalne leve polovice možganov. Francoski psiholog in raziskovalec dr. Mercier trdi, da so veliko uspešnejše in perspektivnejše poslovne zveze, pri katerih si ženska izbere partnerja in ne nasprotno, enako velja tudi v zakonu in partnerstvu. Kakorkoli že, jaz zase vem … Četudi nisem čarovnica, ali pač, sem že večkrat napovedala bolj ali manj neverjetne stvari. Za katere so drugi trdili, da se nikoli ne morejo zgoditi, ker so, vsaj nekatere, bile zares neverjetne. In vendar so se. Zato svojemu šestemu čutu povsem zaupam. Še nikoli me namreč ni pustil na cedilu, še nikoli me ni izdal. Mogoče pa sem vas znova vse zavedla in res sem čisto prava čarovnica. In, lepo vas prosim, ne zastavljajte retoričnih vprašanj. Da, na sliki sem jaz. Preden sem kupila avto in ko še nisem imela denarja, da bi vsak teden hodila k frizerju.

Brez tebe je življenje pekel!

KAKO NAJ UMRE

Kako naj umre ljubezen do tebe,
če noče,
če ne more,
če ne zna?
Vem, da tvojih oči
ne najdem drugje,
tvojih dlani
ne najdem v tujih dlaneh,
le tvoj nasmeh je najslajši,
tvoj dotik
kot dotik nežnega cveta
na ranjenem licu.

Moram priti nazaj
v tvoje naročje,
ker drugam ne znam
in nočem več iti.
Brez tebe je življenje pekel.

Ingrid Peinkicher

Novo sonce!

ČAKANJE

Rekel si,
da se bova videla,
ko bo posijalo
novo sonce.
Ne more.
Skozi črne oblake,
skozi črni beton,
skozi črne solze
ne more posijati sonce.
Ko bo tvoja misel
kakor žarek,
ko bo tvoje srce
kakor neskončno vesolje,
ko boš položil roko
na mojo bolečino,
bom vedela,
da si se vrnil.
Na dnu poteptanega življenja
sem te čakala
in čakala te bom
še dolgo, dolgo
in še potem te bom čakala,
ko bo zadnja zvezda potemnela
in ne bo več zvezde
in ne sonca.

Anka But

Topel in grenak!

V DEŽJU

Spet je večer.
In dež, siv dež …
Po poteh,
ki sva skupaj jih hodila,
tavam sama.
Vsak hip brezupnejša razdalja
je med nama.
Siv dež in sive misli
venomer …

Kaj ni ob meni nekaj se zganilo?
Se je, se je, saj dobro sem čutila,
ko da bi se mehko me dotaknila
tvoja rama.
Ozrem se.
Nič, prav nič ni bilo.
Le kako in kaj me je zmotilo?
Zdaj, zdaj sem šele sama.

Ko da sem starka, je korak.
In dež, sam dež …
Siv, mrzel dež.
A ta, ki iz oči mi pada,
je topel in grenak.

Mila Kačič

Poljub na tvoja usta …

LEBDIM V SANJAH

Lebdim v sanjah,
ki me tkejo
v pisane mavrice.

In letim vse višje in višje.

Sprehajam se med luno in soncem,
nevidno se dotikam ljubezni.

Šepetam.

Vsrkavam drobce nežnosti
in prižigam luči
za najini duši.
Oživljam utrinek sreče na dlani
in dajem poljub
na tvoja srebrna usta.

Lebdim v sanjah,
ki me tkejo
v pisane mavrice.

Tamara Vasić

Gorim!

UPOR

Še nikoli nisem gorela,
kot gorim zate.

Še nikoli nisem žarela,
kot žarim zate.

In bom gorela.

In bom žarela.

Prebudila te
iz ognjenih vročih sanj.
Žgala te
v nepotešenih medenih prsih.
Pekla te v pretakanju
tvoje krvi po svojem životu.
Posipala sol na tvojo bolno,
razkrajajočo rano.

Še nikoli nisem bila tako grenka,
zato vem,
da me nočeš
na svojih sladkih ustnicah.

Manja Žugman Širnik

Drhtim od hotenja!

SLA

Kličeš me.
Hočeš me.
Vabiš me z razprtimi rokami.

Kam?

V objem.

In jaz čakam.
Čakam na postaji.
Sama.
Pogovarjam se z deklico.
Stoji nasproti mene.
Vidim jo ujeto v stekleni steni.

Vztrajaš.

Kličeš me.
Hočeš me.
Vabiš me.
Drhtim od hotenja in popuščam.
Trgam vlakno.
Trgam vez,
ki me vleče nazaj.

Vabiš me.

Kdaj bo počila še zadnja žila?

Manja Žugman Širnik

Ti boš jaz, jaz bom ti!

MIDVA

Spila ti bom dušo
in ti pustila življenje,
da me boš ljubil.
Nežno in obzirno
ti bom strla srce,
da bom čutila,
kako v mojih rokah
utripa zame.
V tvojo bolečino
in v tvojo kri
bom natočila solze,
da boš hrepenel po meni,
da boš nosil v sebi
moje misli.
Moje hrepenenje
te bo zagrnilo.
Ko bom mrtva ležala,
boš venel ob mojem grobu
kakor cvetje,
ki ga izsuši veter.
Ti boš jaz
in jaz bom ti.
Imela bova eno dušo,
eno življenje
in eno smrt.

Anka But

Moje srce!

BREZ TEBE

Živim v mraku
žalostnih misli.
Ko te zagledam,
se razžari svetloba.
V tvojih očeh
gledam svoje življenje.
Nekoč, ko bova spet sama,
ti bom položila
na ustnice
drobno kapljico svoje krvi
in občutil boš,
da je slana kot solza,
da je grenka kakor strup
in peče kot ogenj.
Ne morem živeti brez tebe.
Podobna sem večeru
in ti si sonce,
ki zahaja.
Ko te ne vidim,
je mrak grozljiv,
žalujem v večnih sencah,
ki grabijo moje srce.

Anka But

Vstopi!

MOGOČE

Mogoče te bo vrnil nov dan,
ki preskakuje
kamenje prečutih noči?
Bo res?

Mogoče pa te prinese
majski cvet,
če si bom močno želela?
Mogoče.

Ali pa že stojiš
pred mogočnimi vrati,
ki si jih odpreti ne upam?
Bo tam praznina?

Ne stoj več pred vrati,
vstopi.
Ne čakaj na pomladno cvetje,
kar zrasti
v novo jutro iskrene zaupnosti.
Pripravljena sem na odhod.

Ingrid Peinkicher

Nočni užitki!

Ko ura ob delovnikih odbije polnoč, je lahko na televiziji karkoli, vendar bom jaz dala na štirico. CNN. Kajti na programu The Situation Room. Še sama ne vem, zakaj, ampak odkar pomnim, izjemno uživam v vsem, kar je povezano z ameriškimi volitvami. Ki se me v principu prav nič ne tičejo. Ampak šov, ki ga Američani naredijo iz volitev … Ne gledam slovenskih zabavnih oddaj, zame so ameriške oddaje o volitvah zabavne oddaje. Vsi ti analitiki, strokovnjaki, poznavalci. Kajpak vsi po vrsti dovolj pristanski, da je cela reč začinjena. Potem pa John King s svojimi “čudežnimi” volilnimi zemljevidi. Trenutno sicer pogrešani Jeff Cafferty s svojimi več kot zajedljivimi opazkami. En tak fajn žmohten šmorn … Kajpak je vse skupaj še bolj luštno, ko vodi “tvoj” kandidat in je skoraj nemogoče, da ne bi zmagal. Barack Obama, seveda. Johna McCaina lahko zdaj reši le še čudež, saj si je njegov temnopolti protikandidat nabral že tako rekoč neulovljivo prednost. Če bi tukaj šlo za našo politiko, bi napisala roman o tem, zakaj je nekdo v redu in drugi niso. Vendar ne gre za našo politiko. In se me v bistvu sploh ne tiče, kdo bo zmagal. Gledam res zaradi šova. In v slogu šova bom tudi zapisala … Barack Obama mi je všeč, ker nima tistega “mi Američani smo nad vsemi in vsem”. Njegov podpredsedniški kandidat Joe Biden mi je precej dolgočasen, kajti govori do nezavesti. Zanimiv je samo takrat, ko pove kaj takšnega, s čimer dejansko pomaga protikandidatoma. John McCain se mi je v mladosti zdel božansko lep, še zdaj se mi zdi božansko lepa njegova žena, žal pa ne prebavljam najbolje republikanskih floskul. In potem je tukaj še njegova podpredsedniška kandidatka Sarah Palin. Navdušenka nad orožjem, ki z Aljaske vidi Rusijo in ima zaradi tega menda veliko mednarodnih izkušenj, za povrh pa hodi v neke skrajno nenavadne cerkve z nekimi skrajno nenavadnimi prepričanji … Osebno ji ne bi prepustila vodenja krajevne skupnosti, kaj šele države. Ker pa je John McCain vse prej kot mlad, za seboj pa ima tudi dva boja z rakom, ni izključeno, da njegovega mandata ne bi končala ona.

Ko bo prišel tisti četrti november, dan volitev, se bom zvečer vrgla na kavč in če ne bo res nujno, da grem lulat, se ne bom premaknila od televizorja. Noben film, res prav noben, ni tako zanimiv, kot ko na CNN-u začnejo “skakati” zemljevidi z volilnimi rezultati. Škoda, da ne maram kokic. Bo pa zato kokakola.

Ne morem!

PRISOTNOST

Vsako minuto
te brutalno koljem
s svinčenim rezilom ljubezni.

Vsako minuto
objestno param
tvoj trebuh odtujevanja.

Vsako minuto
bolestno trgam
tvoje kite pobega.

Vsako minuto
s kriki režem
tvojo tišino.

Pa nič.

Nikoli se ne razbliniš v praznino.

Živiš, da me boli,
ker te ne morem ubiti,
ker te ne morem pozabiti,
ne morem utišati,
ne morem,
ne morem,
ne,
ne morem.

Manja Žugman Širnik

Vstopate na lastno odgovornost!

Ko sem sinoči na enem od hrvaških portalov prebirala novice iz Zagreba, ki z vsakim dnem bolj spominja na Bejrut, nisem mogla spregledati, da je kar nekaj bralcev in prebivalcev Zagreba v šali zapisalo, da bi morale prav na vseh cestah, ki vodijo v mesto, stati table z napisom Vstopate na lastno odgovornost!

Jaz sem včasih zelo rada šla v Zagreb v šoping in na kosilo. Ker je luštno. Ker je blizu, pa je vseeno drug svet. Priznam, da se mi te dni prav nič ne hodi k sosedom. Čeprav sem brez zadržkov hodila v Beograd, ko so tam imeli mafijske obračune. Zdi se mi, da so tamkajšnji mafijci malo bolj pazili in so se pobijali na način, da naboji niti pomotoma niso mogli končati v mesu nedolžnih ljudi. Ali pa so bili Srbi preprosto navajeni vsega hudega in tam ni vladala vsesplošna paranoja. V Zagrebu je žal zavladala …

Kajpak se je vse to moralo zgoditi. Bilo bi nenavadno, če se ne bi. Hrvaška namreč plačuje zelo visok račun za napake iz preteklosti, ko je v vse strukture oblasti vključila kriminalce. Kriminalce, ki so zaradi politične, sodne in policijske zaščite postali tako močni, da delajo, kar hočejo. In zdaj bodo morali, kajti stvari so ušle izpod nadzora, korumpirani politiki dati poloviti svoje nekdanje tovariše.

Ker pa se ljudje zavedajo, da niso korumpirani samo politiki, ampak tudi sodstvo in policija, bi premnogi ukrepali drugače. Preprosto bi dali zapreti vse, ki vozijo zelo drage džipe, sicer zaščitni znak novopečenih bogatašev, potem pa bi ugotavljali, ali je med njimi kakšen pošten. Nič kaj demokratične zamisli, vendar jih razumem. Vsega imajo dovolj. In ko kdaj pogledam kakšen njihov dnevnik, mi je jasno, zakaj.

Šoping v Zagrebu lahko počaka …

Plesnivi poljubi!

SKRUŠENOST

Iznakažene podobe zasanjancev,
izgubljene v praznih kozarcih sanj.
Ljubezenskega napoja
ne prodajajo več.
Zapuščena soba,
odeta v črnino skrušenih misli.
Nadležen vonj po kislem mleku
neustavljivo sili v oči.
Tišina s svojim temnim plaščem
me pokriva s hladnimi tančicami.
Sedaj ne zaupam več svojim očem.
Nikomur več ne zaupam.
Tvojih toplih prstov ni več
v prostranih sobanah
mojega spomina.
Plesnivi poljubi,
razpršeni v zraku,
mi povzročajo slabost.
Kot duh se sprehajam
po zelenih livadah,
a izdajajo me solze,
s katerimi se igra poletno sonce.

Vesna Tišler

Dobrota joče in se duši!

GRABEŽLJIVE ROKE

S težo besed
zahrbtno ubijamo sočloveka,
vse za slavo egoizma,
in hladni udarci
neoliberalne družbe
pljuvajo v obraz pravičnosti.
Obrazna silhueta
je le še ironičen obesek
iznakažene podobe.
Grabežljive roke, pohotne roke
pa stiskajo vse močneje
in močneje,
da dobrota joče in se duši.
V svojih krvavojedkih solzah
se razkraja in krčevito oprijema
zadnjih razvalin upanja.
Ljudje pa s paleto puhle arogance
sanjajo o mavrici novega sveta,
čeprav jim blato sega do vratu.
Pred alarmnimi signali
si mašijo ušesa misleč,
da je to stvar transcendence …

In zato bi šla včasih rada drugam.

Vesna Tišler

Etikete, polne laži!

ETIKETE

Tlačijo nas v plastične vrečke
z vakuumskim pakiranjem.
Etikete, polne laži.
Brez konzervansov.
Brez umetnih barvil.
Ukradli so nam identiteto.
Ločijo nas
po blagovnih znamkah
in če si slabo blago,
nasrkaš.
Nihče več ne hodi
na razstave človeških src
in čustev.
Rajši imajo umazane informacije,
razmazane na straneh
opravljivih časopisov.
Zadušilo nas bo.
To blato na vsakem koraku.

Vesna Tišler

Morebiti je ne bo več tudi zame!

UVELO LISTJE

Ne stopaj po uvelem listju.
To so mrtvi.
Zeleni so izpolnili svojo dolžnost.
Darovali so ti dih.
Spoštuj njihovo smrt.

Vračajo se v nedra zemlje,
kakor vse,
ko se dopolni čas,
ko je konec poti.
Spoštuj njihovo smrt.

Zanje ne bo več pomladi.
Morebiti je ne bo več
tudi zame,
zate
ali za nekoga,
ki ga ne boš mogel pozabiti.
Ne stopaj po uvelem listju.

Diši po jeseni.
Diši po mnogih smrtih.

Mila Kačič

Partner ali otrok?!?

Od malih nog sem bila izjemno radovedna in zato so morali moji starši odgovarjati tudi na zelo nemogoča vprašanja. Ničkolikokrat sem jih spravljala v zadrego. Vendar zanimivo, nikoli nista bila v zadregi, ko sem vprašala … Očka, imaš ti raje mamico ali mene? Vedno je brez razmišljanja odgovoril, da ima raje mene. Mamica, imaš ti raje očka ali mene? Vedno je brez razmišljanja odgovorila, da ima raje mene.

Še danes, priznam, ko mi gre kdaj na otročje, preverim, ali imata res najraje mene. Skratka, vedno mi je bilo logično, da imaš otroka raje kot partnerja. Že rojenega otroka. Kaj pa, ko otroka še ni? Ko ga je šele treba narediti?

K pisanju te objave me je spodbudila tema na forumu, v kateri je nesrečna ženska zapustila tudi nesrečnega moškega, kajti ženska si je želela otrok, moški pa ne. Na forumih sem prebrala že več takšnih tem. Tem žensk, ki so spraševale, ali naj moškega zapustijo, ker noče imeti otrok. Ali pa so moškega že zapustile, vendar se jim je potem paralo srce, kajti imele so ga rade. Precej goreče komentarje, ki se vedno pojavijo, je mogoče razdeliti v dve skupini. Ena skupina žensk trdi, da te moški nima rad, če noče imeti otroka s teboj. To, da ima nekdo s teboj potomce, naj bi bil znak ljubezni. Druga skupina pa je prepričana, da te ženske svojih partnerjev nimajo dovolj rade, če so ji zapustile zato, ker nočejo otrok. Po njihovem prepričanju je moški takšni ženski bil samo sredstvo za dosego cilja. Nič več kot to. Ko se videle, da cilja ne bodo dosegle, so odšle. K nekomu, ki jim bo dal tisto, kar si najbolj želijo, otroka.

Ker sama nimam otrok in ker niti nimam pretirano velike želje po otrocih, mi je seveda bližje razmišljanje druge skupine. In se nikakor ne strinjam s trditvijo prve skupine, da naj bi to, da nekdo s teboj želi imeti potomca, bil znake neke velike ljubezni, kajti poznam preveč moških, ki so žensko zapustili skupaj z dojenčkom, ki so si ga tudi sami želeli in ga niso naredili po nesreči, ampak načrtno. In ko pomislim … Veliko žensk ima težave z zanositvijo, nekatere pa sploh ne morejo imeti otrok. Je potemtakem prav, da moški, ki si želi otrok, takšno žensko zapusti, ker mu jih ne more dati? Ne more, noče, mar ni vseeno? Rezultat je namreč isti, otrok ni. Kaj je torej pomembnejše, ljubezen ali otroci? Je to ljubezen, če zapustiš enega moškega, ker noče imeti otrok in greš k drugemu, ki ti jih je pripravljen narediti? V takšnem primeru ženska ljubi prvega ali drugega moškega? Ali gre samo za preračunljivost, da je s tistim, ki ji da tisto, kar si želi? Če naj bi ljubezen bila nesebična, potem to ni ljubezen. Na nek način pa ima prav tudi prva skupina. Ni rečeno, da si moški ne bo čez dvajset let premislil, ker pa bo partnerka takrat že prestara za rojevanje, si bo omislil drugo, mlajšo. Tista pa, ki se je zavoljo ljubezni odrekla želji po otrocih, pa bo ostala tako brez partnerja kot brez otrok.

Jaz povem po pravici, pa četudi vem, da to zveni precej sebično … Več mi pomeni, da mene ena močna, vendar hkrati tudi nežna, moška roka boža po ritki. Več od tega, da bi jaz lahko previjala ena malo pokakano ritko.

Zdaj pa grem poklicat starše in preverit, ali imata mene še vedno raje kot drug drugega. In mama bo verjetno rekla, da sem že prestara za spraševanje neumnosti. Potem se bo oglasil oče in ji rekel, naj pusti otroka pri miru. Nakar se bo ona oglasila z ugotovitvijo, da nisem več otrok, ampak se samo tako vedem. Sledilo pa bo ugotavljanje, kaj natančno je narobe z našo generacijo, da nikakor ne more odrasti.

Umaknite mi izpod nog svoje sence!

DAJTE MI PROSTOR!

Pojdite mi s poti!
Umaknite se mi
s svojimi ozkimi nasmehi
in debelimi aktovkami.
Dajte mi prostor
za želje nedoželene,
za žalost neizžalovano,
za veselje neizvriskano,
za zaupanje neumrlo,
za brezup neubit,
za samoto osamljeno,
za ljubezen neizljubljeno,
za bojazen nepomirjeno,
za večnost izsanjano,
za vero izgubljeno,
za življenje nedoživeto,
za smrt nepremagano!
Pojdite mi s poti!
Umaknite mi izpod nog
svoje sence.

Neža Maurer

Moški včasih res morajo lagati!

Predstavljajte si naslednji prizor. Ura je devet zvečer. Petek je. Dan je bil naporen. Kaj dan, cel teden. Mularija je končno zaspala. Mož, recimo mu Francelj, zadovoljno gleda televizijo. Počiva. In mogoče v mislih načrtuje akcijo. Žena, recimo ji Micka, sedi pred računalnikom. V nekem trenutku izdavi: “Francelj, pridi, nekaj bi ti rada pokazala.” Kajpak se njemu ne ljubi vstati, še manj želi zamuditi tisto dobro streljanje. Ampak mora. In Micka mu pokaže fotografijo ter ga postavi pred dilemo: “Kajne, da sem jaz videti veliko bolje od nje?” Francelj gleda fotografijo Angeline Jolie, Monice Bellucci, Heidi Klum ali katerakoli pač lepotica je že na zaslonu. Potem gleda svojo ženo. In spet lepotico. Ter znova svojo ženo. Kaj naj reče? Če reče, da je žena videti veliko bolje, se bo najverjetneje zlagal. Vendar bo deset sekund pozneje znova na kavču. V miru bo gledal streljanje in ko bo filma konec, ga bom mogoče čakala tudi tista prava akcija. Če ženi začne razlagati, da ima lepotica na zaslonu malo bolj čvrste prsi, malo bolj zaobljeno ritko in ima malo manj gub … Film je zanj končan. Akcije ne bo. Najprej bo moral odgovoriti na sto in eno vprašanje, potem pa ga čaka kujanje. Če je Francelj pameten, bo izbral prvo možnost.

In verjemite, Francelj je pameten. Polde tudi. Enako Janez. Al Bundy, on pa ni bil pameten. Zato tudi nikoli ni uspel pogledati nobenega filma. Ko je Ala Peg vprašala, ali jo obleka naredi debelo, ji je povsem iskreno odgovoril, da ni obleka tista, ki jo naredi debelo, ampak jo debelo naredi njen “špeh”. Ker pa niso vsi tako nespametni kot Al …

Že zelo dolgo nisem videla, da bi ena tema na forumu imela toliko ogledov, kot jih je imela tema z naslovom Urša Čepin, kako ujeti milijonarja. Precej čez štiri tisoč. Priznam, da sem šele prejšnji teden pri frizerki izvedela, kdo je ta mlada dama. Ženske so si dale duška in res pisale hudo krute komentarje. Ne morem reči, da se ne strinjam z njimi. Urša Čepin je popolnoma plastična in meni to pač ni lepo. Vendar mi je vseeno padla v oči ena izjava: “Jaz sem pri svojih štiridesetih videti mnogo bolje. To mi je pravkar rekel moj ljubi. Zelo se zabavava.” Povsem verjamem, da je ta gospa videti mnogo bolje. Kot verjamem, da je gospodu njegova naravna žena bolj všeč kot plastična zajčica. Vendar si ne morem kaj, da ne bi pomislila … Bi gospod enako odgovoril tudi v primeru, ko bi ženska na zaslonu ne bila proizvod plastičnih kirurgov in bi dejansko bila lepša od njegove žene? Verjetno. Ampak gospa tega niti opazila ne bi. Zabavala bi se. In trdila, da se zabavata oba.

Postati popoln partner!

Na forumu sem v neki debati zasledila razmišljanje, da bi si morali samski prizadevati za to, da bi postali popolni partnerji. Skratka, spremeniti bi se morali do te mere, da bi nekomu, za katerega še ne vemo, kdo je, bili popolni življenjski sopotniki. In to naj bi bila pot do sreče. Zdaj sledi moje najgloblje nestrinjanje s takšno strategijo …

Četudi bi sprejela teorijo, vendar je ne, da bi morali iz sebe narediti nekaj, kar nismo, da bi potem bili vredni sreče … V katero smer naj bi se človek spreminjal, da bi postal popoln partner? Enemu moškemu je popolna partnerka ženska, ki je odlična gospodinja. Spet drugemu športnica, ki ne zamudi nobene priložnosti, da bi lezla v gore. Tretji si želi ob sebi imeti karieristko. Kar je za Franceljna sekira, ki je padla v med, je za Poldeta popolna nočna mora. In sploh … Zakaj bi ženska zavoljo tega, da bi jo nekdo imel rad in ji stal ob strani, morala postati drug človek? Kakšne akrobacije naj bi ženska, ali pa tudi moški, izvajala, da bi bila všečna nekomu, kateremu naj bi tako ali tako bila všečna? Menda, če je z njo. Zakaj naj bi se nekdo sploh moral spremeniti? Če si izberemo enega človeka, potem nam je ta človek verjetno všeč. Verjetno se nam je zdel primeren partner. Ker se sicer sploh ne bi zapletli z njim. Če nas pri temu človeku toliko stvari moti in bi iz njega naraje naredili nekega drugega človeka, zakaj se nismo zapletli s človekom, ki že je takšen, kakršnega si v resnici želimo? Mar ne znamo izbrati? Večkrat preberem tarnarnja o tem, da je bila ta takšna in takšna ter zato ni bila v redu. Spet naslednja takšna in takšna in tudi ni bila v redu. In naslednja spet. Cela zbirka tako ali drugače “zanič žensk”. Kdo jih je pa izbiral?

Naj se vrnem k popolnosti. Mogoče bo gospodična, ki je na forumu tarnala, sprejela nasvet in vzela v roke, kot ji je bilo svetovano, knjige ter si prizadevala postati popolna partnerka. Kaj ji bo to prineslo? Nič. Na koncu je vse odvisno od sreče. Lahko smo popolni, četudi nihče od nas v resnici ni, če je ne drugi strani nekdo, ki nima tiste prave želje, da bi gradil partnerski odnos, je popolnost zaman. Jaz sem menda imela popolnega partnerja. Vsaj tako se mi je predstavljal. Mesece in mesece, dokler se nisem do uhljev zaljubila vanj. Pa so bile vse samo besede. Ne le, da mi ni bil popoln partner. Sploh ni imel resničnega namena biti partner. Popolnosti jaz tako ali tako nisem pričakovala, še manj sem jo zahtevala. Sto in eno napako bi mu odpustila. On meni niti vrlin ni odpuščal.

Poznam ženske, ki so v vsakem pogledu zelo daleč od popolnosti. In imajo partnerje, ki jih ljubijo. Z vsemi napakami. Nekaterimi celo precej motečimi. Vendar so verjetno skozi oči, ki ljubijo, te napake videti ljubke. Poznam pa ženske, ki so precej blizu popolnosti, vendar so partnerji do njih grdi, če ne celo žaljivi. In če zadevo pogledam iz svojih izkušenj … Če bi rekla, da sem bila do prvega fanta ne vem kako dobra ali ljubeča, bi se zlagala. Ker nisem bila. Nisem mu bila dobra punca. Saj tudi slaba ne, kajti imela sem ga rada, bila sem mu zvesta, stala sem mu ob strani in mu pomagala. Vendar mu vseeno nisem bila dobra punca. Pa me je imel brezmejno rad. In če bi me jutri povozil avto, vem, da bi jokal kot dež. Verjetno najbolj od vseh. Drugega fanta sem kajpak tudi imela rada, še veliko bolj, tudi njemu sem bila zvesta, sem mu stala ob strani in mu pomagala. Vendar sem njega tudi nenehno božala, objemala, “lupčkala” in se ob vsaki priložnosti trudila, da bi ga tako ali drugače razveselila. Česar pri prvem nikoli nisem delala. Vsak njegov nasmeh je bil moja sreča. Pa me ni imel brezmejno rad. Ves čas me je ocenjeval in iskal napake, s katerimi bi opravičil konec zveze, katero si je, če bi sodila po njegovih takratnih besedah, on želel veliko bolj kot jaz. In ker težko kaj očitaš človeku, ki ne dela nič drugega, kot da te boža, objema in “lupčka”, ti pa hočeš proč, ker je stvar postala preresna, začneš človeku “metati naprej” stvari, ki jih še ni naredil, ampak jih šele bo. Pa četudi šele takrat, ko ga boš že zapustil. Ko bo s tem, da se ni pravilno odzval na to, da je bil zapuščen, dokazal, da si je zaslužil biti zapuščen. Kot je bilo pri meni. Skratka, če pogledam ta dva odnosa … Postala sem boljša, vendar sem veliko slabše prišla skozi. Če bi postala še boljša, bi me naslednji mogoče že tepel. Pa saj naslednjega ne bo. Ta izkušnja je preveč bolela.

Jaz gotovo ne bom prebirala knjig in si prizadevala postati popolna partnerka. Če me nekdo ne mara takšne, kakršna sem, potem tudi ni treba, da me mara zaradi tistega, kar bi se iz knjig naučila, da moram biti. Jaz sem, kar sem. In vse tisto, kar sem, pokažem že na prvem, drugem zmenku, predvidevam, da tisti, ki me povabi na tretjega, želi mene. Če si nekdo po enem letu premisli, se gotovo ni zato, ker jaz ne bi bila ljubeče, zvesto, iskreno, pošteno in strastno bitje. Premislil se je, ker sam ne ve, kaj hoče. Nobena knjiga pa nas, predvidevam, ne more naučiti, kako naj tistemu, ki ne ve kaj hoče, damo tisto, kar hoče.

Kdor nas bo res imel rad, temu se bomo v tej veliki množici ljudi, zdeli popolni, pa četudi bo vedel, da smo nepopolni. In to je ljubezen. Ki, vsaj po moje, nima nobene zveze s popolnostjo. Žal pa ljubezen, vsaj mene, preveč boli. In je zato bolje, da se je sploh ne grem več.

Mrtva ptica ne poje!

NI

Ko upanje umre,
ostane žalost.
Ni več sončnih sadežev meni,
nimam več zlatega zrnja
ne belih jader.
Neskončna modrina neba
v moji duši
je potemnela.
Zabisal si svoje ime
v mojih sanjah
in zdaj strašijo
divji kriki moje noči.
Porušil si
kraljestvo moje ljubezni.
Mrtva ptica ne poje.

Anka But

In je okoli eno leto!

In je okoli eno leto. Eno leto, odkar je umrl Toše Proeski. Spominjam se, kje sem bila, ko sem slišala novico. Od zdravnice, ki mi je na živo trgala kožo in mi je zaradi hudega vnetja dala še en šop antibiotikov, sem norela čez celo Ljubljano, ker mi je rekel, da moram priti do devete, ker ga sicer ne bo. In sem prišla. Pred deveto. Ter ga čakala pred službo. Tri četrt ure. Kot sem ga potem čakala še eno leto. Z vročino 38,5. V avtu. Vsi so bili vedno pomembnejši od mene. Vse je bilo vedno pomembnejše od mene. Vsi so bili in so tudi ostali vredni več od ženske, ki ga je imela najraje na svetu. Toše … Poslušala sem radio in menjavala postaje. V nekem trenutku sem zaslišala … “Mladi pevec je umrl v prometni nesreči in ta pesem je v njegov spomin … “ Potem so zavrteli Pratim te. Seveda sem vedela, kdo poje Pratim te. In seveda sem vedela, da je lahko umrl samo Toše in nihče drug. Vendar nisem verjela. Vse dokler nisem prišla domov in prižgala televizijo. Potem sem samo še gledala … Ves teden. To je bil tretji teden, ko se mi je gnojila rana in tretji teden, ko me je kuhala visoka vročina in sem samo bledla. Če sem do poldneva še bila na 38,5, popoldne in zvečer skorajda nisem vedela zase. Iz tega obdobja se spominjam samo Tošeja, njegovih video spotov, pogreba … Ničesar drugega. Ko sem prišla k sebi, ko sem se zbudila iz vročinskih blodenj, sem se zato, ker me je zapustil tisti, ki sem ga ljubila najbolj na svetu. Naenkrat ni več bolela rana, ki se je gnojila in zaradi katere me je kuhala vročina. Začeti je bolelo srce. In je bolelo, tako hudo, tako zelo je bolelo, da sem velikokrat rekla to, kar je tudi naslov članka, ki me je spodbudil k pisanju te objave. In sicer Ko bi vsaj umrla s Tošejem. Ko bi vsaj. Takrat se je namreč začelo leto, ki bi ga lahko opisala z eno samo besedo. Pekel. Leto, ki bi ga najlepše opisala Tošejeva pesem Meni hvala nijedno. Bolj sem se trudila, bolj sem delala dobro, bolj sem pomagala, da bi si na nek način zaslužila ljubezen, ki bi jo tako ali tako morala imeti, ker mi je bila obljubljena za vse večne čase, slabše je bilo. Toliko podtikanj, toliko grdih besed, toliko polen pod noge. Niti enkrat pa hvala. In to je dejansko postala Igra bez granica. Ko sem seštela poraze, ni, kot je pel Toše, ostalo prav ničesar. In vse te pesmi, romani, filmi, nadaljevanke, v katerih na koncu dobro zmaga pred zlom … Ne, zlo je zmagalo. Vse, kar lahko pokažem od tega leta, ko Tošeja ni več, je kup polen, ki sem jih dobila pod noge.

Vse, kar sem si v tem letu želela, je bilo, da bi karkoli v pesmi Srce nije kamen bilo res. Pa je bilo, kamen. Tudi moje bo moralo postati. Če želim preživeti. Kot mi je rekla moja draga Jovanka Broz … Žabica moja, če boš tako občutljiva, te bo življenje povozilo.

Tošejeve pesmi ostajajo. Vsem tistim, ki so in še bodo ljubezen iskali tam, kjer ni toplega srca, ampak samo hladen kamen.

Moja buča!

Joj, kako me boli. Na prste ene roke bi lahko preštela, kolikokrat me je bolela buča. Pred dvema urama pa me je začela tako zelo boleti. Vzela sem dve tableti, ampak ne pomaga. Zdi se mi, da mi jo bo razneslo. In sem se vprašala, kaj bi letelo okoli, če bi slučajno razneslo mojo bučo.

Ko pomislim, kaj vse sem v zadnjih trideset in še nekaj drobiža letih tlačila v svojo bučo, me čudi, da je ni že zdavnaj razneslo. Koliko povsem nepotrebnih podatkov, ki mi nikoli niso prišli prav. Spominjam se knjig, polnih kemijskih formul. Potrata časa. Dandanes ne bi znala napisati niti ene. Spominjam se knjig, polnih bičkarjev, migetalkarjev in drugih bitij. Dandanes je na tem področju popolna tema. Kot še na mnogih drugih. Verjetno je v moji buči ostalo vse tisto, kar me je zanimalo. In verjetno je tako tudi prav. Kar nekaj slovnice in književnosti, precej zgodovine, še največ pa prava. In vsi ti podatki … Pred nekaj meseci sva se s prijateljico pogovarjali o tem, čemu nama služi znanje, ki sva ga vsa ta leta spravljali na kup. Ugotovili sva, da se najini buči ukvarjata predvsem s tem, kaj je rekel ta in ta moški. Kaj je mislil, ko je rekel to in to. Ali je mislil to, kar je rekel. Ali je rekel to, kar je mislil. In tako do nezavesti. Kakšna portata še kar pametnih buč. In seveda, ko imam toliko opraviti s tem, kaj mislijo tisti, ki sploh nič ne mislijo, potem pozabim misliti na tisto, na kar bi jaz morala misliti. In tako se mi zgodi, kot se mi je sinoči, da sem kot zmešana po stanovanju iskala daljinca. Na koncu ga nisem našla. Ko sem že obupala in se sprijaznila z dejstvom, da je pač čudežno izginil, sem ga, ko sem v garaži v torbici iskala ključe avtomobila, našla v torbici. Ne spomnim se, kaj sem razmišljala, ko sem ga dala v torbico. Verjetno sem mislila, kaj misli moški, ki nič ne misli. Enako verjetno velja za škatlico cigaret, ki sem jo prav tako panično iskala po stanovanju, nekaj dni pozneje pa sem jo našla v hladilniku, zraven gorčice in sira.

Ne, ne sme mi raznesti buče. Ker če bi mi jo, bi me bilo prekleto sram, ko bi vsi videli, da mislim na same bedarije. Kot je rekla moja prijateljica … Če ne bi bilo moškega X1, bi imela en doktorat. Če ne bi bilo moškega X2, bi imela še en doktorat. Če ne bi bilo moškega X3, bi imela še en doktorat. Toliko razmišljanja jim je bilo namreč posvečeno. Oni pa verjetno sploh niso nič mislili.

Malo manj me boli. Mogoče je še ne bo razneslo. Upam, da bom do naslednjega hudega glavobola bučo napolnila z bolj pametnimi mislimi. Da pa vse le ne bi bilo tako slabo … Vsaj slabih misli nimam. Če bi vsi bili, kot jaz, samo malo trapasti, ne bi pa mislili in posledično delali slabo, bi bil ta svet veliko lepši.

V bistvu nisem napisala prav nič pametnega, ker pa sem se že potrudila in sem s hudim glavobolom tolkla po pepelniku, ki mu nekateri pravijo tipkovnica, bom vseeno z miško pritisnila na “objavi”.

Sredi kaosa v meni …

BREZUPNO

Snovalci sanj
so odvrgli
zlate sekire
na minsko polje,
da je vse vrglo
visoko v zrak
in razcefralo
poslednje upanje,
še zadnje želje,
ki zdaj ležijo
neskončno razbite
sredi kaosa
v meni.

Alenika Žnidarsič

Pekoč udarec!

NEZNANI OBRAZ

Trda tla.
Resničnost.
Strezni te,
ko spoznaš
neznani obraz
drage osebe.
Skušaš pozabiti,
kako neznan je.
A pekoči udarec
tega spoznanja
ostane v srcu.
Ostane v tebi
kakor temna senca resničnosti.
Opozarja.

Nuša Ilovar

V meni se vse trga!

NEIZMERNO

Neizmerno te pogrešam.
Slišim tvoje korake,
čeprav jih še ni.
V meni se vse trga.
Oči se mi bistrijo.

Ušesa še kar blebetajo
o tvojem prihodu.
Ustnice trzajo v tvojem plesu.
Najrajši bi kar umrla.
Blaznim že v tej nemoči.

Telo se spreminja
v en sam krč.
Padam na kolena.
Ušla bom v tvoj varni objem
in spet se ne bom mogla
nasititi poljubov.

Ingrid Peinkicher

Sladkost ne bo minila!

OB PRVEM OBJEMU NOČI

Ob prvem objemu noči
moje misli tebe obiščejo,
da te ljubkujejo
z iskrenimi željami.

Vsak najin poljub bo prvi,
njegova sladkost
ne bo nikoli minila.
Najino življenje bo pesem.

Rada bi ti poklonila sonce,
da bi te vselej ogrelo.
Rada bi ti zasanjala morje,
da se čustev izbruh
pomeri z njim.

Ingrid Peinkicher

A jaz te še vedno bom ljubila!

NA ŽRTVENEM KAMNU

Na žrtvenem kamnu
je kaplja kri.
To je cena,
ki sem jo plačala.
Obupen krik odjekne
v jutranji tišini.
Sledovi dima
nakazujejo ogenj.
Telo prevzema
ostra bolečina,
ko te s silo
hočejo mi vzeti.
Do zadnjega diha
se bom borila
in ko šepet
se posledjič iz prsi izvije
z nemim krikom
edinega imena na ustih,
takrat šele boš
le spomin ujet.

A jaz te še vedno
bom ljubila.

Ingrid Peinkicher

V peklu bo huda gneča!

Za nekatere Slovence je bil danes velik dan. Skorajda praznik. Obešali so zastave ali pa so se preprosto zahvaljevali Bogu za veliko radost. Radost? Nekdo je umrl. Že res, da je ta nekdo govoril in delal slovenskemu narodu nevščečne stvari, pa vseeno …

Ko sem se opoldne zbudila in sem ob kapučinu ter cigareti prebirala forum, mi je padla v oči novica, da je umrl koroški deželni glavar Jorg Haider. Seveda sem temo takoj odprla in začela prebirati komentarje. Enega izmed prvih komentarjev je zapisala gospa, ki so je vedno polna usta tega, da je kristjanka in se je pripravljena “pobiti” z vsakim, ki bi napisal karkoli proti Cerkvi. Gospa se je Bogu zahvalila za Haiderjevo smrt. Neke druge, očitno prav tako verne gospe, so pisale, da ima Bog za vsako rito pravo šibo. Skratka, novica o nekogaršnji smrti je gospem popestrila sobotno jutro. Odpravila sem se še na dva druga portala. Če so se na prvem gospe veselile, so se na naslednjih dveh gospe in gospodje dobesedno norčevali. Z naslednjimi izjavami: “V peklu ne bo imel dvojezičnih tabel, ker tam slovenščina ni uraden jezik! Končno, eden manj. Če bi tabla, v katero se je zaletel, bila dvojeznična, bi mogoče ostal živ. Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj.” Takšne in podobne izjave ste danes na slovenskih spletnih portalih lahko prebrali kjerkoli. In četudi so se nenehno oglašali administratorji, ki so vljudno uporabnice in uporabnike naprošali, naj spoštujejo osnovna načela omikanega vedenja, je bilo vse zaman. Vsesplošnega veseljačenja ni bilo mogoče ustaviti. Predvsem pa ne tistih, predvidevam, kristjanov, ki so se Bogu zahvaljevali za to veliko radost. Kar se mene tiče, bo v peklu huda gneča.

Ne razumite me napak, nikoli nisem marala nestrpnežev, kakršen je bil pokojni koroški deželni glavar, pa vseeno … V tej prometni nesreči je ena mama izgubila sina, ena žena moža in dve hčeri očeta. Če čutim še tako velik odpor do Haiderjevega delovanja, si ne morem kaj, da ne bi ob takšni novici pomislila, da danes nekdo joče. In srčna kultura mi ne dovoli, da bi se veselila.

Kristjani? Dobri kristjani? Pred nekaj dnevi se je na Hrvaškem zgodil grozljiv umor. Dva strela sta za vselej končala življenje šestindvajsetletnega dekleta, hčerke priznanega hrvaškega odvetnika Zvonimirja Hodaka in nekdanje podpredsednice hrvaške vlade Ljerke Mintas Hodak. Gospa Hodak, ki je izgubila edinega otroka, je dan po grozljivem umoru svojemu duhovniku rekla, da bo molila za morilca svoje hčerke. Da bo Boga prosila, naj se usmili z zlom obsedenih ljudi, ki so se domislili tega zločina in ga izvršili. Če gospa moli za ljudi, ki so ji vzeli najdragocenejše, kar je v življenju imela, kajti kristjanka je, potem resnično slovenskim mamam ni treba veseljačiti zaradi dejstva, da je umrl nekdo, ki se nikoli ni in se tudi nikoli ne bi dotaknil njihovih otrok. Že res, da je grdo govoril o Slovencih. Že res, da bi jim (nam) vzel tisoč in eno pravico, če bi le lahko. Svojim južnjakom. Kajti za Avstrije ste (smo) Slovenci južnjaki. Kot je res, da bi premnogi Slovenci z enako velikim veseljem svojim južnjakom (naj bodo to Hrvati, Bosanci, Srbi ali kakšen podoben narod) vzeli tisoč in eno pravico. Tudi v Sloveniji mrgoli ljudi, ki bi prav radi komu vzeli kakšno pravico, tudi čistokrvnim Slovencem, ki mislijo in živijo drugače od njih. Samo na oblast jih še ni uspelo priti …

Jaz se seveda Bogu nisem zahvaljevala za smrt Jorga Haiderja. Lahko se mu samo zahvalim, da meni ni vzel očeta. Lahko pa ga tudi prosim, naj mi nikoli ne bo dano, da me sredi noči zbudi telefon in mi neznani glas sporoči, da se je življenje meni dragega človeka končalo na sivem betonu. Zgrožena sem, resnično sem zgrožena nad tako hudim pomanjkanje srčne kulture.

Ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim!

Spreminjati svet? Mala mal’ca. Spremeniti sebe? Težka bo. Potemtakem ni čudno, da vsepovsod mrgoli ljudi, ki čutijo izjemno veliko potrebo, da bi spremenili ljudi okoli sebe in s tem izboljšali svet, vendar bognedaj, da bi bili pripravljeni slišati, da so tudi sami prekleto potrebni sprememb. In tako nam ljudje, ki bruhajo ogenj, pridigajo o strpnosti. Koleriki nas učijo o nirvani. Ljudje, ki nas žalijo, nam predavajo o omikanosti. Ljudje, ki sebi dovolijo prav vse, nam ne dovolijo ničesar. Ljudje, ki nas označujejo z ekstremisti, ker naše mnenje ni popolnoma enako njihovemu, nam skušajo približati širino duha. Ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim!

Pri nas doma smo bili vedno precej glasni. Pač glasno govorimo. In ker je oče glasen in ker je tudi mama glasna … Če sem jima hotela kdaj kaj dopovedati, sem ju morala preglastiti. Od tod do kričanja je bil samo še korak. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna in jaz sem se naučila, da se splača vpiti, če želiš biti slišan. Ko sem mislila, da se mi godi krivica, sem najprej začela vpiti, šele potem sem ugotavljala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Vse dokler … Moj nekdanji zunajzakonski partner je izjemno umirjen. Na trenutke celo preveč. V vseh teh letih, ko sem živela z njim, ga niti enkrat nisem slišala povzdigniti glasu. Karkoli se je dogajalo, ton njegovega glasu se ni nikoli spremenil. Kajpak njemu, ko sva se spoznala in postala par, moje vpitje ni bilo všeč. Vendar mi nikoli, res nikoli, ni pridigal, da bi se morala spremeniti. Ko sem vpila nanj, me je samo gledal. Vpila sem prvič, vpila sem drugič, vpila sem tretjič … Četrtič pa sem ugotovila, da sem bedasta. Kajti vpijem na človeka, ki ne bo povzdignil glasu. Ne s pridigami, ampak na lastnem primeru me je naučil, da je vse mogoče rešiti tudi mirno. Brez vpitja, brez skakanja, brez zmerjanja. In od tedaj pa do današnjega dne nikoli nisem vpila na nobenega moškega. Četudi mislim, da mi je naredil kaj grdega, četudi je v meni vulkan, ki bi najraje takoj izbruhnil, v roke vzamem telefon in povsem mirno vprašam, kaj je na stvari. Če je treba, se potem tudi skregam. Ampak ponavadi se izkaže, da to sploh ni potrebno. Če bi vzela v roke telefon in začela vpiti …

To je ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih v življenju naučila. In gotovo najpomembnejša sprememba, ki mi je kadarkoli uspela. Naredila me je namreč priljudno. Zgodila pa se je zato, ker mi je nekdo na lastnem primeru pokazal, da je mogoče biti tudi boljši. Če bi vpil name, naj že neham vpiti, ne bi nehala. Vpila bi še bolj. In še bolj. In še bolj.

In zato pravim … Če hočete, da postanem strpnejša, ne bruhajte ognja po meni. Če me želite imeti mirno, ne imejte v pričo mene koleričnih izpadov. Če me hočete naučiti omikanosti, ne delajte tega z žaljenjem. Če meni ne dovolite ničesar, potem nikar sebi ne dovolite vsega. In nikar me ne učite o širini duha, če je za vas prav vsako odstopanje od “tistega vašega” ekstremizem. Če želite spreminjati svet, najprej krepko spremenite sebe. Ali pa preprosto recite … Sprejemamo nepopolnost, tako vašo kot svojo. In dajte mir.

Čutiš bitje mojega srca!

NE BODI ŽALOSTEN

Ne bodi žalosten,
če si v tišini sam,
saj čutiš bitje
mojega srca,
ki sem ga v tvoje prsi položila.
Življenje vrni mi,
da bom lahko ti dala več,
kot sem dajala.
Moj duh
zgubljeno joče za teboj.
Kako bile so
tople tvoje roke,
da vsak dotik tvoj spreminja se
v gorečo zvezdo
na telesu mojem.
Vsa sem posuta z žarki,
pogled tvoj spreminja me
v goreče sonce.
Čeprav se nisva poslovila,
trpljenje se od daleč bliža,
grozi, kot bi satan hotel
iztrgati mi dušo.
Pohiti, ljubljeni,
da me obup ne usmrti.
Ljubezen mrtvo bi ležala
in mrtvo zrla bi v temo,
kjer mrtva bi bila
ljubezen, jaz in ti.
Jaz pa te čakam,
kakor sužnja trepetam,
da mi razkriješ večnost
svojega duha.
Popelji me
v nesmrtnost duše svoje
in naj ti dam to,
kar postala sem s teboj.
V vesolje se razlivam,
v ljubezen večno spremenjena,
za srečanje s teboj.

Anka But

Zanima me, ker je ne zanimam!

Eno navihano žensko bitje, to res nisem bila jaz, je moške vprašalo, kako se počutijo, če jim ženska pokaže, da so ji simpatični. Nisem mogla verjeti, ko sem prebrala naslednji odgovor: “Ženske, ki mi zelo očitno dajo vedeti, da sem jim simpatičen, me absolutno ne zanimajo.” Privlačna je torej ženska, ki je nedostopna? Ženska, ki je ne moreš dobiti? Ženska, o kateri lahko samo sanjaš? Ženska, ki zaradi svojega nezanimanja zate od tebe ničesar ne zahteva in še manj pričakuje ter ti dovoli, da nekje daleč sanjariš o njej? Ženska, ki vedno s svojim nedajanjem same sebe daje prikladen izgovor, da ti ni treba biti moški, pravi moški? Jaz bi, vendar ona noče. In tako lahko vedno rečeš, da si pripravljen na zvezo, da si sposoben sobivati z žensko, da si dovolj odrasel, da sprejmeš partnersko in morebiti potem tudi očetovsko odgovornost … Ti bi, a kaj, ko ona noče?

Kaj lahko ženski da moški, ki tako razmišlja? Nič, prav nič. Ker ob njem ženska ne more biti, kakršna je, ampak mora vse življenje igrati. Če naj bi tak moški bil in ostal z njo, se mora pretvarjati, da je v resnici ne zanima. Vsaj ne zares. Ker samo na takšen način lahko prepreči, da bi ga nehala zanimati. Četudi tukaj v resnici ne gre za nezanimanje. Gre namreč za ogroženost. Ker samo dejstvo, da se za moškega zanima, pomeni, da bo od njega tudi nekaj pričakovala. In tako se zgodi … Dokler se mu zdi, da se pretirano ne zanima zanj, da ga ni vzljubila z vsem srcem in mu ni povsem predana, do tedaj je najčudovitejša, najpametnejša, najprivlačnejša, z eno besedo imenitna. Ko takšen moški vidi, da ima ženska resne namene in se zanj resnično zanima, postane zaradi svojega zanimanja zanj nezanimiva. Ne, ogrožati ga začne. Ker nekaj pričakuje. Moški seveda ne ugotovi, da ni kos pričakovanjem, ki niso pretirana, ampak povsem običajna. Veliko raje ugotovi, da ženska ni povsem takšna, kakršna bi morala biti, da ni popolna. Kar naenkrat ženska preneha biti najčudovitejša, najpametnejša, najprivlačnejša, z eno besedo imenitna. Kajti na takšen način moški najlaže opraviči, da ne prenese, da bi ženska od njega pričakovala, da bo dober partner in nekega dne morebiti tudi dober oče. Ker se boji. Zato zavrže žensko, ki se zanj zanima in se raje zanima za kakšno, ki se zanj ne zanima. Ta ga ne bo ogrožala, ta ni nevarnost. In še naprej bo takšen moški sebi in drugim lahko prodajal zgodbo o tem, da v resnici bo imeniten partner in oče, kajti on to zmore. Samo dano mu ni, da bi spoznal pravo in to dokazal. Če pa se bo ženska, ki se zanj ne zanima in je zato zanimiva, začela zanimati zanj, jo bo doletela enaka usoda. Postala bo nezanimiva.

Želim verjeti, da je avtor zgornje izjave prej izjema kot pravilo. Več kot je takšnih moških, manj je pravih ljubezni, manj je mesenega seksa, manj je nagajivih otrok. In več je solz in zlomljenih src. Za ljubezen, vsaj tako jaz mislim, mora moški imeti jajca.

Dušeči smrad samote!

VONJ LJUBEZNI

Dokler nosiš v nosnicah
vsemogočni vonj ljubezni,
lahko gaziš prek gnoja,
prek trupel,
pa ostajaš čist.
Zavist in zloba
zdrsneta s tebe
kot blato z zlata.

Ko si izpraznjen,
ko si sam s seboj,
sam pred sabo sredi sveta,
vse dišave,
vse slasti
te ne obvarujejo
dušečega smradu samote.

Neža Maurer