Edina želja v kriku bolečine!

VSE, KAR SI

Moja prva misel,
ko novo jutro me zbudi.
Edina želja v kriku bolečine,
ko besede izgube svoj pomen.
Neusahljivi vrelec mladosti,
ki zapolni znova bežečo praznino.
Morje kričavih tihih šepetov,
ki se izgubijo v sanjskem vodnjaku.
Nikadar pozabljena pesem
in ples mehkih metuljev.
Osupljiva neuslišana molitev
z dotikom angela v svojih dlaneh.
Edinstvena norost
hrepenečega hrepenenja,
ki daje prostost
rajskim pticam ljubezni.

Obsedenost zaljubljenega nemira.
In želim, da ostane.
Do konca mojih dni.
Vse, kar si.

Ingrid Peinkicher

Uročena od bližine!

S TEBOJ

Ko mi bo dano
biti s teboj na najin način,
te odpeljem
na sanjano livado.
S koraki srne stečem
po ozki stezi
med robidovjem.
Pokažem ti ležišče,
ki sem ga vse pomladi
tkala za naju.

Perje noči naju pokrije.
Tvoj vonj se zaleze vame.
Molčiva, uročena od bližine
in tople sape na vratu.

Tanja Petelinek

Reči DA ali reči NIČ?

Sobota je. Septembrska sobota. Pod blokom glasba, ki ji jaz pravim goveja. Nekaj jih vriska, nekateri trobijo. Stopim na balkon, da vidim, katera izmed mladih dam v bloku se bo poročila. Tega sicer ne ugotovim, ker se mi ne ljubi več kot pet minut opazovati dogajanja … Mogoče izvem kdaj pozneje. Verjetno šele takrat, ko jo bom na dvorišču videla z dojenčkom. Jaz namreč nisem ena izmed tistih, ki ima v malem prstu zasebno življenje vseh drugih stanovalcev bloka. Imamo pa tudi nekaj takšnih. Ki so si prav gotovo skuhale kofe, k oknu postavile stol in dve uri spremljale dogajanje, da bi potem o tem lahko razpravljale z drugimi sosedami. To so sosede, katerim v dvigalu rečeš dober dan, vendar ti sploh ne utegnejo odzdraviti, kajti tako zelo se jim mudi zastaviti naslednja vprašanja … Kdaj se boš pa ti poročila? Koliko pa zasluži ta tvoj fant? Videla sem, da ima skoraj nov avto. Zakaj je kupil takšnega, da lahko prevaža tovor? Bosta imela dojenčka in je prtljažnik tako ogromen zaradi vozička? Mah, veš, kaj … Brigaj se zase. Pred to sosedo sem začela bežati. Sicer pa sem prej vedno, njej in drugim odgovarjala, da se nikoli ne bom poročila. Ker sem resnično verjela, da se ne bom. Plitko ali ne, moj priimek mi je bil bolj všeč od priimkov mladeničev, ki so kazali zanimanje za poroko z menoj. In zakaj bi se poročila, če ne kanim zamenjati priimka? Bom kar koruznica. Veliko let sem tudi bila. In mi prav nič ni manjkalo. Potem sem spoznala nekoga, katerega priimek mi je bil božansko lep in sem bila pripravljena na menjavo, pa tudi on je vztrajal, da se bova nujno morala poročiti, ker se mu je koruzništvo zdelo nesprejemljivo … Vendar to zdaj ni tako pomembno, kajti vprašanje je … Reči DA ali reči NIČ?

Slovenija je po številu porok na zadnjem mestu med državami EU, vendar pa ima hkrati tudi eno najnižjih stopenj ločitev. Povprečen poročen par je, mimogrede, DA spremenil v NE po malo več kot trinajstih letih, velika večina otrok pa je kajpak pristala pri mamah. Včasih je bilo žensk, starih med 20 in 24 let, brez uradnega moža le 36 odstotkov, danes pa je takšnih kar 75 odstotkov. Prav tako je odstotek neporočenih žensk, starih od 30 do 34 let, narasel s 6 na 23 odstotkov. Največ parov, ki se odločijo za poroko, pripada starostni skupini od 25 do 35 let. Vse več je tudi ženinov in nevest z enim ali dvema otrokoma. Poleg tega je tu še podatek, da mlajši kot ste ob poroki, več je možnosti, da zakon ne bo trajal prav dolgo. Statistično se namreč kar 29 odstotkov porok konča pred deseto obletnico, kadar je bila nevesta stara od 20 do 24 let, 24 odstotkov porok pa po desetih letih, če je bila nevesta stara 25 let ali več.

Reči DA ali reči NIČ? Jaz sem se vse življenje zavzemala za reči NIČ, dokler se pač nisem tako zelo zaljubila, da bi bila pripravljena reči karkoli. Dokler pa sem se zavzemala za NIČ, so bili moji razlogi naslednji … Ne maram cirkusa, ki se mu reče ohcet, nihče pa se noče poročati v kavbojkah in z dvema pričama. Na kraj pameti mi ne pade, da bi plačevala žretje in nalivanje z alkoholom stotim ali dvestotim ljudem, ki jih po večini niti ne poznam. Še manj mi pade na pamet, da bi pol leta ali celo eno leto pripravljala dogodek, ki bo trajal en dan. Pomisleke glede priimka sem omenila že zgoraj. Predvsem pa … Če se imata dva rada, papir ne spremeni ničesar. Rada se bosta imela tudi brez tega papirja. Če ljubezni ni, zveze tudi papir ne bo mogel rešiti. V bistvu tudi danes ne poznam prav nobenega razloga za reči DA. Razen tega, da tako zelo ljubiš partnerja, ki mu papir veliko pomeni. In če nekoga tako zelo ljubiš, kajpak ne vztrajaš za vsako ceno pri svojih stališčih, ampak se prilagodiš. Pač stisneš zobe in en dan “paradiraš” okoli v beli obleki, plešeš na govejo glasbo in nazdravljaš z ljudmi, za katere moraš naslednji dan spraševati, kdo sploh so.

Kakorkoli že, pravno je reči DA ali reči NIČ eno in isto, kajti pri nas je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko. Zakaj torej poroka? Ker je koruzništvo menda greh? Ker je, kot nekateri pravijo, po poroki čustvena navezanost večja? Ker naj bi bilo s papirjem manj možnosti, da bo tisti drugi nekega dne preprosto vzel svoje stvari in odšel? Zanimajo me vaša razmišljanja. Moje je vsekakor naslednje … Če dva ne zadrži skupaj malo bitejce, ki vanju gledala, kot bi bila sam Bog, če ju skupaj ne zadrži otrok, ju ne bo noben papir.

Vem, da človek nikoli ne sme reči nikoli, ampak bom vseeno rekla … Če se bom kdaj poročila, se ne bom nikoli ločila. Ker se bom poročila samo iz tako velike ljubezni, ki ne bo mogla nikoli umreti.

Nihče mi ne more vzeti!

NIHČE

Nihče mi ne more vzeti
besed srca
in glasu ljubezni,
ki verjame
v prhenje časa,
ko bodo reke usihale
in bo zlo venelo,
kakor venejo rože
na bregovih minljivega,
ko bodo v temne ječe
vstopali angeli
in bodo morišča Zemlje
en sam sijaj
in blišč svetlobe,
nihče mi ne more vzeti
besed srca
in glasu ljubezni,
ko v tesnobi svoje smrti
prislonim uho
na vrata večnosti.

Minka Korenčan

Moja ljubezen vedno gori!

PREDALA SEM TE NEBU

Predala sem te nebu,
ljubljenega in žalostnega.
Občudovala sem tvoj ponos,
prisluhnila tvoji baladi
in poljubila sem te v sne.
Vedela sem, da si edini,
ki pripada soncu,
pa si nisem upala
dotakniti tvojega krhkega obraza
in iskrive lepote,
ki mi je sledila v noči.
Morala sem izbrisati vrata,
ki vodijo do tvojega srca,
da bi ostal vedno ob meni.
Predala sem te nebu svojega srca,
kjer moja ljubezen vedno gori.

Tamara Vasić

Bodi moj!

VSE

Ozri se k meni
in bodi moj.
Prisluhni, da boš razumel.
Bodi velik zame.
Bodi mogočen in močan.
Bodi nesmrten.
Bodi moje božanstvo,
ki deli tolažbo,
bodi moj angel,
ki briše solze,
bodi usmiljen v trpljenju,
bodi moje sanje,
ki jih sanjajo otroci,
bodi moja pravljica,
moj čarodej.
Pričaraj sladko ljubezen
v svoje srce
in bodi moje življenje.
Bodi moja preteklost,
moj zdaj
in moja prihodnost.
Bodi moj nasmeh,
bodi moja resničnost.
Bodi zame vse,
kar gleda moja duša.

Anka But

Ustnice so se dotaknile …

TI IN JAZ

Do koder sega
pogled moje duše,
te gledam,
hrepenenje te išče,
v svojem srcu te najdem.
Dva samotna popotnika
sva se srečala
in zdaj se kličeva,
nebogljena,
pozabljena,
iz vesolja iztrgana.
Podala sva si roke,
ustnice so se dotaknile.
Nežno je zatrepetalo vesolje.
Drug drugemu sva dala
hrepenenje in bolečino.

Anka But

Kot da vstopil si …

VSAK ČUT ME VARA

Sedaj vsak čut
in slutnja me že vara,
saj kot da vstopil si,
tvoj dih je tu
in smeh povsod.
Mehak dotik to rok?
A saj nemara
še misel tvoja zdaj
ne blodi tod.

Le čuti vsi so te
pričakovali,
da moral bi v ta mrak
zdaj moj vstopiti,
a so vsi koti se
smejali moji zmoti,
trdi,
gluhi,
v pajčevinast mrak oviti.

Ivanka Glazer

To me je presenetil!

Mamo in očeta poznam dobrih 31 let in prepričana sem bila, da me z ničimer več ne moreta presenetiti. Pa vendar je očetu uspelo. Jaz sem njega vedno doživljala kot “veliko faco”. Kdaj pa kdaj je bil tudi strog, vendar je bil večino časa predvsem “faca”. Nikoli si namreč zanj ne bi mislila, da je ena tako romantično duša. In mi zdaj, ko vidim, da je, to sploh ne gre v račun. Takole je bilo … Popoldne pokličem mamo, da preverim, ali sta srečo prišla na morje. Že druge počitnice v dveh tednih. Enim se pač gode. In mama mi pove, da mi ravno piše sporočilo, katerega ji narekuje oče. Kaj ji ne narekoval? “Vse je tako, kot je bilo pred 37-imi leti. Sediva na isti klopici, drživa se za roke in gledava morje.” Ker mi ni bilo jasno, o čem je govora, ne utegnem se namreč ukvarjati še s tem, kam hodita, mi je mama razložila … Peljal jo je namreč v tisti hotel, kjer sta pred mnogimi leti, 37 in pol jih je minilo od takrat, bila na medenih tednih. Tega pa res ne bi pričakovala od možakarja, ki za osmi marec namesto vrtnic prinese solato in razloži, da je to v bistvu veliko boljše darilo, kajti dražje je in, za razliko od vrtnic, še koristno, mogoče ga je namreč pojesti. Stari je res faca, bi mi rekel, če bi prebral to objavo. Četudi je ne bo, ena pesem zanj, njegova najljubša.

Šopek nežnih misli vene!

PRETRGANA DVOJINA

Sonce se kopa v lužah.
Škrlatne plamenice
nad obličjem pokrajine.
Med griči pozvanja.

Ne vidim pogrebcev.
Le pretrgano dvojino,
brlečo drobno lučko,
prgišče prsti in spomin,
vklesan v kamen.

Šopek nežnih misli vene.
Tožba zastane v grlu.
Begave ptice vzletajo
s pogorišča v očeh.

Tanja Petelinek

Iščem jih!

MED BILO JE IN BO

Orumenela preproga
prekriva najine poti.
Iščem jih med debli
grčastih hrastov,
v mračnih goščavah,
pod ožarjenim platnom zahoda.
Le šumenje listja,
ki se drobi
pod tavajočimi koraki,
je vez med bilo je in bo,
med tesnobo bivanja
in zapuščeno podobo trenutka.

Let osamljene ptice
zareže v negibno otožnost.

Tanja Petelinek

Prestopi temno reko!

KLIČEM

Kličem v temo,
kjer joče nebo,
ker mesta gorijo,
kličem z besedo sočutja,
z milino srca,
pridi,
prestopi temno reko,
dokler ne preplavi bregov,
tu ni krvavih poti,
tu še vzhaja sonce
in se jutranje sence
še zrcalijo v jutranji svetlobi,
tu so beli cvetovi
še večna lepota.
Kličem
in kličem
v vse globljo temo.

Minka Korenčan

Solze se mešajo z dežjem …

PADEC ŠT. NEŠTETO

Sama, popolnoma sama sem na tem svetu.
Solze se mešajo z dežjem,
ko kričim v nebo,
ko kličem Boga,
ko ga želim v svoji samoti.
Padla sem – spet,
blatna pobiram svoj jaz,
sama, popolnoma sama na tem svetu
veselim se Sonca, ki bo vzšlo
in nič ni lepšega
od tega
upanja.

Alenika Žnidaršič

Razkleni srce!

PROŠNJA

Razkleni otrplo srce,
da kot kaplja krvi
kanem v tvojo strugo
in se razpenim po žilah;
preplavim ustnice,
naj s poljubi zakrpajo
strgano čipko ljubezni;
zanetim kresove v zenice
in namesto trpkega vina
kot molitev poniknem
pod raskavo površje.

Razkleni srce,
da vanj presujem ognjene solze
z marmornega obličja noči.

Tanja Petelinek

Če bi prasec to naredil moji hčerki …

Pred dvema letoma sem imela dolgo in resno debato z moškim, katerega ni bi mogla opisati z drugo besedo kot kurbir. Tja do svojega 35-ega so bile ženske zanj potrošna roba. Vsako leto je zamenjal dekle. Ni bila prava, začel se je dolgočasiti, pojavila se je boljša … Izgovori, izgovori, izgovori. Za nameček dekletom tudi tisto eno leto ni bil zvest. Privoščil si je še kakšno po strani. Saj razumete, ob tako resnih in dolgotrajnih zvezah moškemu postane dolgčas. Leto dni biti samo z eno, kaj hujšega se človeku v življenju verjetno ne more primeriti. Veliko zlomljenih src, veliko razočaranj. Same so si krive. Frajer je potem spoznal eno, ki je bila “dovolj dobra”, da je lahko postala njegova žena. Ker volk lahko zamenja dlako, svoje narave ne more, tudi ta, ki je sicer”dovolj dobra”, ni vredna zvestobe, ampak je prevarana z vsem, kar nosi kiklo in je to kiklo pripravljeno sleči.

Ta del debate še ni bil resen. Vsaj ne zanj. Izjemno se je zabaval, ko mi je pripovedoval, kaj vse si je privoščil in si še vedno privošči. Debata je postala resna, zelo resna, ko sem omenila njegovo hčerko. Frajer je imel doma namreč dojenčico. Vprašala sem ga, kako bi se počutil, če bi se z njegovo hčerko nekdo poigraval leto dni, potem pa bi jo zapustil in ji zlomil srce? Ne, ni mi razlagal, kako bi se počutil. Razložil mi je, da bi prasca pretolkel. Kaj pa moškega, ki bi njegovo hčerko varal tako, kot on vara svojo ženo? Takšnega prasca pa bi kar ubil. Dojenčica je namreč kaj hitro postala očkova princeska in seveda očka ne želi, da bi njegovi princeski kakšen moški naredil kaj slabega. Vendar bo, gotovo bo. Kajti tako kot ta moški ne razume, da so ženske, katerim on lomi srca, tudi princeske enega očka, tako čez dvajset in več let neki drugi moški ne bodo razumeli, da je ta deklica nekogaršnja princeska.

V Srbiji sem velikokrat slišala vražo, da največji kurbirji vedno dobijo hčerke. Za kazen. Da bodo nekoč vse tisto, kar so oni delali ženskam, drugi moški delali njihovim hčerkam, oni pa bodo ob tem nemočni. Mogoče pa je kaj na tem. Frajer je v tem času dobil še enega otroka, znova hčerko.

Okoli mene velik nič!

UTRUJENA

Pretepel me je dan.
Stisnjena vase sedim v mraku,
sporočam pozdrave oblaku.
Ne, solzam ne pustim jokati!
V mojem pogledu
so vrtnice,
okoli mene pa
en sam
velik
NIČ.

Alenika Žnidaršič

Črno sonce!

KO NIKOGAR NIMAŠ

Gorje, ko pride bedni čas,
ko človek več nikogar nima,
da bi moral nanj čakati.
In tedaj občutiš,
kot da pesek bi zalepil ti oči
in ne moreš več jokati.

Občutiš le,
kako ti nepomembno dan mineva,
pričakovanje kakor črno sonce
v tebi izgoreva,
ko utrujeno loviš
samo še zadnje iskre
bledega odseva.

Ivanka Glazer

Volila bom PROTI!

Samo še dva dni in zbudili se bomo v volilno nedeljo. Četudi sem vedno hudo navdušena nad volitvami in vsem, kar je povezano z njimi, se ponavadi ne privlečem do volišča pred šesto zvečer. Tudi letos bo temu tako, ampak letos razlog ne bo lenoba. Na morju bom. Hotela sem voliti včeraj, da bi me bo treba hiteti nazaj v Ljubljano, vendar me je nekaj ustavilo v tej nameri. Lenoba. Leni levi volivci z menoj na čelu, ne bodimo v nedeljo leni. Pojdimo na volišča. Sploh ni pomembno, za koga bomo volili, da bomo le volili PROTI. Vsaj zame so te volitve referendum za Janšo ali PROTI Janši. Jaz sem PROTI, HUDO PROTI. Daleč od tega, da bi mislila, da bo potem, če ne bo več na oblasti, kaj čudežno bolje. Naša življenja se verjetno ne bodo prav veliko spremenila. V končni fazi smo vedno odvisni sami od sebe, od svoje pridnosti in iznajdljivosti. Če se mi plača ne poveča niti za en evro, če se kruh ne poceni niti za en cent, da le ne bo povsod njega. Njega in njegovih teorij zarot. Njega in njegovega pogrebniškega izraza na licu. Vseh teh sovražnikov, ki zdaj niso več samo v Sloveniji, povsod po Evropi so. Njegovih nenehnih vojn z vsemi, ki ne mislijo povsem enako, kot misli on.

Človek Božji, si mislim, v politiki si. Podtikajo tebi, kot tudi ti podtikaš drugim. Tolčejo po tebi, kot tudi ti tolčeš po drugih. Obtožujejo te, kot tudi ti obtožuješ druge. Nenehno. Odkar pomnim. Ti smeš, drugi ne smejo? In ne govori mi, da si ti edini pošten, vsi drugi pa so pokvarjeni. Pošteni v visoki politiki ne preživijo, ti pa si že veliko predolgo preveč živ. Naj ti Bog da zdravje ter dolgo življenje (zapolznela čestitka ob rojstnem dnevu), samo nehaj že cele dneve stokati z vseh televizijskih oddaj in iz vseh časopisov. Ta isti Bog, v katerega ti tako ali tako ne verjameš, pa vseeno kdaj greš k maši, če je v cerkvi dovolj televizijskih kamer. Zakaj se je Cerkev odločila, da podpira ravno tebe, to mi nikoli ne bo jasno. Pomembno je, da verjameš v leteče slone in mračne sile. Janez Janša, večna žrtev vsega in vseh. Če niso krivi komunisti, so pa mediji. Če slučajno niso krivi ne komunisti ne mediji, je krivo pa ljudstvo. Ti bi, če bi to prebral, gotovo rekel, da sem komunistka in zato pišem takšne neresnice. Vendar, veš, za razliko od tebe, jaz resnično nikoli nisem bila v partiji. Nisem za nikogar, dragi predsednik vlade, sem pa ZELO PROTI tebi. In srčno upam, da bodo vsi, ki so proti tebi, v nedeljo premagali svojo lenobo in šli na volišče. Če bo temu res tako, potem ne dvomim, nam bo uspelo. In če nam slučajno uspe ter boš izgubil, te lepo prosim, ne stokaj preveč. Ker resnično ne bo konec sveta. Čez štiri leta bodo namreč znova volitve.

Ljubljenega moškega vonj!

REPRIZA

Razprem pljuča.
Srh spreleti vsa vlakna.
Slutim visoko napetost,
neurje pred pragom.
V begu ni izhoda.
Kot tetiva loka
pred prvim tresljajem
se stisnem v kot
in čakam, čakam …

Znamenje križanega.
Zaznam ga v odsotnosti.
Ni nihala stare ure
ne razmajane omare.
Za zagrnjenim oknom se
namesto šipkovega grma
šopiri betonski gozd.
Izpod čela se drugače iskri
in brazde na njem
so bolj poševno zarezane,
le v gorki sapi
ljubljenega moškega
je isti vonj …

Tanja Petelinek

Kamor vodi pot!

PRIMI ME ZA ROKO

Primi me za roko
in bova šla tja,
kamor sonce ne hodi,
kjer tema šepeta skozi tišino,
kamor nihče več ne stopi.

Primi me za roko
in bova poletela
med daljne vrhove,
kjer oblakov ni,
kamor črni vran leti.

Primi me za roko
in pojdiva
skozi temo in upanje,
nesmrtnost in ljubezen.
Kamor vodi pot.

Tamara Vasić

V nov greh!

IN STA ŠLA

Pustil jo je
v prozornem molku
nekje daleč za hrbtom.
Hodil je po kamenju,
željnem pogovora
brez občutkov.
Vrniti se je bilo treba
k starim grehom,
potlačenim v sprenevedanja.
Oba sta vedela
za tisto nekaj za očmi,
ki je govorilo glasneje
od kričanja tišine.
Ne loči resnica.
Nikoli.
Razen če je dolgo skrita v laž.
In sta šla …
V nov greh, sprenevedanja,
morda. Jokat s kamenjem.

Alenika Žnidaršič

Telo še vedno drhti …

VONJ

Vse diši, o bog, kako diši …
Ta prekleto dober vonj,
ki napolni po njegovem odhodu
poslednji kotiček.
Pa je bil malo prej še tu …
Kaj bi dala …

Se mi zdi,
da tisti čas, ko je tu,
mu še nebo svoj sij podari.
In ta njegov glas,
ki tako lepo doni.
Od tu naprej,
ta ples, ki sledi ….
On rad govori
in jaz ga rada poslušam.
Opazujem ga in ogledujem.
Res mi je lep!
On še vedno govori.
S kotičkom očesa opazim,
tudi njemu uhaja pogled.
In zdaj,
zdaj bova padla v vrtinec.
Od drhteče kože,
poželjivih dotikov
in naslade,
utripa vse v stilu te igre.
Ples se nadaljuje.
Zdaj pridobiva svojo moč.
Melodija, ki narekuje ritem,
postaja vse bolj skladna.
Vsak poudarjen takt okrepi gibe,
gibi vzajemno gradijo ritem.
Prodirava v naslado,
sledi naslada za naslado …
Zdaj skupni vonj napaja oba,
do zadnje celice.
Še dih je usklajen.
Kot da sem v raju …
In ko počasi pojenja utrip,
telo še vedno drhti.
Tu vedno poiščem njegove oči
in ko mi vrne pogled …
O bog, kako je lep!
In spet ta vonj …
Zdaj on spet govori
in jaz ga poslušam,
govorim, poslušam …
Ponovno vonjam …
Svoje roke, zrak …
Še vedno je tu ta vonj.
Kaj bi dala, da je tu …

Naša Maxi

Neki novi užitki …

Ponavadi na blogu pišem o ljubezni do njega. Njega, ki je najlepši na svetu in ga imam jaz tako zelo rada. Kdaj omenim tudi svojo ljubezen do strupov, ki se skrivajo v škatlici cigaret in pločevinki kokakole. V času nogometne mrzlice sem napisala tudi kar nekaj o svoji ljubezni do najpomembnejše postranske stvari na svetu. O eni ljubezni pa nisem pisala še nikoli. In ta ljubezen je tudi zelo velika. Ljubezen do mojega stanovanja …

Včasih se sprehodim po vseh sobah samo zato, da bi še enkrat videla, kako so lepe. Včasih zrem v stene samo zato, da občudujem vse te barve. Šest različnih barv imam. Vijolično predsobo. Rumeno dnevno sobo. Oranžno kuhinjo in jedilnico. Nebesno modro kopalnico in prav tako nebesno modro stranišče, ki pa je porisano z velikimi roza pajaci. Potem je tudi še temnejša modra, moja spalnica. In lešnikova rjava, nekoč še ena spalnica, danes pa soba z garderobnimi omarami. Včasih ponoči ugasnem televizor samo zato, da bi bila tema in svetloba lune tako lepo obsijala dnevno sobo in jedilnico. Včasih se usedem v kakšen kot in samo gledam …

Če hočeš Žogci pokvariti dan, jo pokličeš in jo povabiš v mesto, ko je ona že naredila načrt za večer, ki ga bo preživela doma. To je vedno govoril tisti, ki me od vseh daleč najbolje pozna.

Ti užitki so od nekdaj. In kateri so ti, ki jim pravim neki novi? Pospravljanje. Odkar pomnim, sem sovražila vsa gospodinjska opravila. Če je bilo mogoče, sem jih z veseljem preložila na koga drugega. Čeprav … Nisem jih imela na koga. Kdaj pa kdaj je mama prijela v roke krpo, ko je prišla na obisk. Vendar mi je to pomoč zaračunala s poslušanjem pridig. Potem pa moški.

Eden je dolgo živel z menoj in zanj je bilo vsako pospravljanje, ki se ga je moral lotiti, še en dokaz, da je življenje res bedno. Ampak priznam, včasih me je izjemno nasmejal, ko mi je razlagal, zakaj se mu zdi povsem nepošteno, da bi moral posesati in pobrisati tla. Z naslednjimi besedami: “To ti praviš, da si drgnila stranišče, bide in kad, jaz nisem nič videl, da bi prej bilo kaj umazano. Zdaj je čisto, ampak tudi prej je bilo.” In potem jaz: “Mar moram pustiti, da bo stranišče tako zelo svinjsko, da boš ti opazil razliko in mi priznal zasluge?” Njegov odgovor: “Če delaš stvari, ki se ne opazijo, jih delaj takrat, ko sem doma, da bom videl, da si res delala.” On je zelo pazil, da bi ne v karkoli vložil drobec energije več kot jaz. Enako je bilo tudi z denarjem. Ker je imel rojstni dan samo pet dni za menoj, me je vedno prišel previdno vprašat, kaj mu nameravam kupiti za darilo, da je potem on meni kupil darilo približno enake vrednosti. Da se potem pet dni pozneje ni bi žrl, da mi je kupil prepoceni darilo, ko bi videl, da je njegovo dražje. Ali še bolj žrl, če bi videl, da je dobil cenejšega. Ker bi ves čas v glavi računal, kaj vse bi lahko kupil z denarjem, ki ga je povsem nepotrebno zapravil zame. Kako me je s tem jezil, ampak danes so vse to samo še anekdote, ob katerih se nasmejim.

Drugi je prihajal samo na obiske, sicer zelo pogosto in je dolgo ostajal, ampak vseeno ne dovolj dolgo, da bi spoznal sesalec, krpe, čistila. Je pa pokazal in dokazal, da zna čudovito očistiti kuhinjo. Do zadnjega kotička. Potem je bila tukaj še gospa, ki je nekaj let prihajala in stanovanje pospravljala za denar. In zdaj? Zdaj je pospravljanje naenkrat postalo užitek. Se staram, je to posledica let? Je življenje postalo tako zelo nezanimivo, da sem začela z veseljem početi stvari, pred katerimi sem vsa ta leta bežala?

Nedeljsko jutro. Ob tej uri običajno spim. Mnogo prezgodaj sem vstala. In sem se ozirala okoli sebe, da bi našla kaj, kar lahko pospravim. Vendar ni bilo ničesar. Vse je tam, kjer mora biti. Zato sem si skuhala kapučino in medtem, ko je z zvočnikov vsaj dvajsetkrat odmevala ta pesem, napisala to objavo. Zdaj prižigam CNN in delo se lahko začne. Tudi takšna so lahko nedeljska jutra.

Objavljeno z večurno zamudo, kmalu bo namreč ponedeljkovo jutro.

Nekje v eni sami duši …

POZABA

Brez redkih glasov iz daljave
bi kmalu pozabila na mijavkanje
in se predala zakrknjenosti
umrlih čustvovanj duše in telesa,
ki vendarle živa obstajajo
v globini neslutenih višin.
Pozaba je beg pred minulim,
ki nikoli pozabljena biva
v zmedi sanj in slutenj,
nekje v eni sami duši
moje male človeške večnosti,
ko se od vsega najbolj bojim (biti ali ljubiti).
Ker kadar v sebi umolknem,
želeč si miru in tišine,
ko svetu ničesar več ne morem reči,
v noči milo šepetam brezčasju
s čudno slutnjo strahu,
da morda sploh ne znam (biti ali ljubiti).

Alenika Žnidaršič

Moški, seks in stereotipi!

Pred nekaj meseci je v moj poštni predalček priletelo sporočilo, ki naj bi moškim razložilo, kako naj zadovoljijo žensko in ženskam, kako naj zadovoljijo moškega. Tako je pisalo …

Kako v vsakem trenutku zadovoljite žensko? Skrbite zanjo, hvalite jo, razvajajte jo, ponujajte ji užitke in strasti, masirajte jo, sočustvujte z njo, prepevajte ji podoknice, podpirajte jo, laskajte ji, tešite jo in jo dražite, bodite duhoviti, mirite jo in jo spodbujajte, objemajte jo, ne menite se za njene maščobne blazinice, božajte jo, obožujte jo, telefonirajte ji, poljubljajte jo in stiskajte, odpuščajte ji, zabavajte jo, pazite nanjo, strezite ji, presenetite jo, zaupajte ji, branite jo, bodite razumevajoči, žrtvujte se, sanjarite o njej, osvajajte jo, bodite hvaležni, popuščajte ji, povzdigujte jo v oblake, častite jo itd. Kako v vsakem trenutku zadovoljite moškega? Slecite se.

Je res tako preprosto? Hudo dvomim. Nikoli nisem imela občutka, da so moški tako plitki. Tudi moški, kot ženske, želijo ljubiti in biti ljubljeni. Vendar se vseeno ne morem strinjati z naslednjo trditvijo, ki sem jo prebrala v ženski reviji in jo je kajpak zapisala ženska. Tako gre … Lahko bi rekli, da je edini cilj moškega do onemoglosti zadovoljiti svojo drago. Da ne bo pomote, ne samo v postelji, ampak na vseh področjih njunega skupnega življenja. Moški enostavno mora biti tisti, ki rešuje, varuje, skrbi in zagotovi, da je za njegovo partnerko z vseh strani dobro poskrbljeno.

Nekako si ne predstavljam, da resnično obstaja moški, kateremu bi ženska in vse, kar bi bilo povezano z njo, predstavljalo edini življenjski cilj. Ki bi ob osmih prišel v službo in do štirih mislil na svojo drago. Ki bi po službi šel s prijatelji na pivo in mislil na svojo drago. Ki bi zvečer na tenisu mislil na svojo drago. In ko bi potem svojo drago končno tudi zagledal … Meni se zdi, da moški v službi mislijo na službo, ko s prijatelji pijejo pivo, ne mislijo na nič, na tenisu so prežeti s tekmovalnostjo, zvečer pa … Ne, življenje žensk se prepogosto vrti okoli moških, življenje moških se ne vrti okoli žensk. In ne zato, ker nas ne bi imeli radi, samo drugačni so. Ampak žal niso vsi drugačni na isti način. In najhuje je … Ko ugotoviš, kaj si pri enemu delala narobe in se trudiš, da bi pri naslednjem to popravila, se izkaže, da je ravno to najhujša napaka. In potem se ti zgodi, da je eden stokal, ker si mu posvečala premalo pozornosti in drugi zato, ker si mu je preveč. Ampak tudi tisti, ki si želi manj pozornosti, si v resnici želi pozornost, vendar samo takrat, ko si jo želi. Kdaj si jo želi in kdaj ne, o tem kajpak moraš ugibati, kajti ne pove ti, preskuša te, ali boš prav uganila. Ko bi le bilo tako preprosti in bi bilo dovolj samo sleči se. Ne, v resnici si niti ne želim, da bi bilo tako preprosto.

Srce kriči in krvavi!

SLEDIM TVOJI SENCI

Sledim tvoji senci,
ki me vodi med zvezde.
Hodim skozi temo,
ki postaja del mene.
Vsrkavam dušo
in izginjam v svetlobo,
ki me vodi k tebi.
Stojim pred tvojo podobo,
srce kriči in krvavi,
solze polzijo po dlani
in padam na kolena.
Ljubezen me objema
in nese k tebi v naročje.
Vidim tvoj obraz
in zazrem se v sijoče oči,
ki me nesejo proti nebeški modrini.
Tišina preteklosti se ovija okoli,
lesk sveč mi kaže pot do globine srca.
Ni strahu,
ni trpljenja,
ni brezupa.
Tvoja roka me nosi skozi viharje,
proti morju ljubezni,
kjer sem sama s teboj.

Tamara Vasić

Odhajam med nune!

Včasih sem, zelo v hecu in niti malo zares, kdaj pa kdaj rekla, da bom šla med nune. Če me je kdaj kakšen moški hudo razjezil. Zelo v hecu in niti malo zares, ker si nikoli nisem mogla predstavljati, da bi bila do konca življenja brez seksa. Kaj do konca življenja! Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi zdržala nekaj mesecev. Brez vonja po moškem, brez moških rok, brez moške trdote in moči … Zdaj vidim, da se da zdržati. Še velikooo dlje. Ne bom rekla, da z lahkoto, ampak da se. Recept? Nesrečna ljubezen. Eden v srcu, drugi v postelji pač ni recept za ekstazo. Ne, prav ničesar višjega oziroma duhovnega ni v moji odločitvi. Zame to ni nikakršna pot do razsvetljenja. Samo ne želim si, da bi se me dotikal nekdo drug. Nekdo, ki ni on. Na srečo zdravniki zagotavljajo, da se tam spodaj nič ne zaraste. In menda, vsaj upam, človek ne pozabi, kako se tej stvari streže.

“Če se vzdržiš seksa, le ta kar naenkrat začne obvladovati vse tvoje življenje. Tudi sam sem poskusil in lahko vam povem, da ste po 40 dneh in nočeh popolnoma ob pamet.” To je izrekel glavni junak filma 40 dni in 40 noči. In imel je popolnoma prav. Manj seksate, bolj boste o seksu razmišljali. Jaz osebno od jutra do mraka. Brez prestanka. Vendar žal nisem več iz tiste zgodbe, o kateri prepeva Prljavo kazalište. Sve je lako kad si mlad, lakše okrećeš leđa sreći, baš te briga s kim ćeš leći, krv i suze mogu teći … Ko hodim po ulici in vidim moškega, ki je verjetno čeden, nikoli ne pomislim, da bi si z njim želela meseno zabavo. Nihče mi ne diši, nihče razen njega. Ko pa sem nedavno videla njega, sem se morala na vso moč truditi, da ga niti slučajno ne bi pogledala tja, kamor ga ne bi smela. Vendar mi ni uspelo. In pogled na tisti kupček pod kavbojkami … Takoj sem se našla v pesmi Hotenja pesnice Nuše Ilovar. “V enem samem trenutku bi hotela vse. Prisesala bi se v tvoje naročje, kakor pajek bi ovila roke okrog tvojega toplega telesa in kot vampir pila tvoje sokove. Konice prstov bi zarila v kožo, da bi krvavo pordela. Z ustnicami bi izsesala tvojo bit, da bi v sebi čutila tvoj utrip; zastokal bi od sladke bolečine.” Ne, še vedno sem daleč od nun.

Rekli boste, da je za žensko laže. Da ženske zdržimo dlje. Kaj porečete na raziskavo, ki jo je med Britanci izvedla neka trgovska veriga? Kar 47 odstotkov vprašanih moških bi se bilo pripravljenih za šest mesecev odreči seksu, če bi bili za spolno vzdržnost nagrajeni z velikim plazma televizorjem. Med Britankami, ki so sodelovale v raziskavi, bi jih seks za plazmo zamenjala le približno tretjina. Komu je torej laže?

En plazma televizor sem si že zaslužila, kmalu si bom tudi drugega. Ajoj, ne, mene nihče ne bo nagradil. Kakorkoli že. Življenje prinese marsikaj. Včasih tudi tisto, česar si nikoli ne bi mislili. Zdaj razumem, zakaj tisti nikoli ne reci nikoli še kako drži. Verjemite, če bi me nekdo pred letom dni vprašal, ali je to mogoče, bi brez premisleka rekla, da nikoli. Nekaj je močnejše od še tako močne spolne sle. Ljubezen. Ne, za plazma televizor pa se seksu ne bi odrekla.

Čeprav ne veš …

LJUBEZEN DUŠ

Čeprav ne veš,
čeprav ne misliš,
čeprav ne pustiš,
se moja duša
ljubi s tvojo …
Tam visoko zgoraj,
kamor ti ne moreš iti,
kamor ti Bog ne pusti …
Tam visoko zgoraj
se moja duša
ljubi s tvojo
in ti za to ne moreš nič.

Alenika Žnidaršič

Premier v družbi porno igralca! aka Nova blamaža!

O aferi Patria zdaj že vsi vemo vse. Sicer smo se, kakor vedno doslej, razdelili na leve in desne ter temu primerno vemo vse drugače, vendar to za današnjo objavo sploh ni pomembno. Danes se bom “pozabavala” z nastopom našega predsednika vlade Janeza Janše na eni izmed finskih televizij. Nastop so danes “pompozno” najavili prav vsi naši mediji, kot bi šlo za velik dosežek premiera in slovenske diplomacije. Je temu res tako?

Maria Veitolo, voditeljica oddaje, kateri je Janez Janša razlagal slovenska stališča, ima svojo spletno stran in kdor jo obišče, mu je v trenutku jasno, o kakšni oddaji je govora. Kot je zelo lepo razvidno, da je bil njen zadnji gost porno igralec Ron Jeremy, kateremu je menda celo merila dolžino spolnega uda. Kdorokoli ga je kdaj gledal “na delu”, ve, da ima precej dolgega. Kot ve, da Ron Jeremy ni in nikoli ne bi smel biti “družba” premieru ene resne države. Očitno se premieru kot njegovim ljudem ni zdelo neprimerno dajati tako resen intervju gospe, katere najresnejše teme so sicer tek v visokih petkah in tekmovanje v guganju. Gospe, ki se je ob koncu intervjua od njega poslovila s pozdravom iz Zvezdnih stez, in sicer May the force be with you. Ali če hočete, norčevala se je iz njega.

Če so mu prvo blamažo na finski televiziji zakuhali “komunisti”, v kar je prepričana desna stran, kdo mu je zakuhal to drugo? Tudi “komunisti”? Bomo čez dva dni morda brali novico o tem, da slovenska vlada toži tudi finsko komercialno televizijo Channel 4? Ali pa bo premier spoznal, da si je to sramoto naredil kar lepo sam. Kakorkoli že, ob vsem tem cirkusu je večina že pozabila, da je nekdo tam daleč na severu nakazal 21 milijonov evrov in da jih pri nas ni nihče vzel. Če verjamete …

Žal pa se mi zdi, da imajo Slovenci preveč radi žrtve, tako tiste prave kot zaigrane, da bi se uresničil refren Bajagine pesmi. In vlada ne pada.

V solzni tišini …

ČAKAM

V solzni tišini
čakam
drugačne noči –
željna miru
in
ljubezni.
Izgubljam se,
lažem duši svoji,
hrepenim
in
blodim.

Alenika Žnidaršič

Z ljubeznijo me opajaš!

NESLIŠNO IN NEVIDNO

Ko vstopiš v moj svet,
se tišina zaceli,
si neslišen in neviden,
pa vendar prisoten
v vsej moji biti.
Z ljubeznijo me opajaš,
neslišno in nevidno.

Če sreča ne bi imela nasmeha,
bi mislila,
da te ni.

Nevenka Klemenc

Del tvoje sreče …

ALI SLIŠIŠ UTRINKE

Ali slišiš utrinke,
ki privrejo kot solze,
ali čutiš sledove,
ki iščejo naročje,
ali vidiš zvezdno nebo,
ki ti je zasijalo,
ali razumeš bolečino,
ki se skriva v besedah,
ali vidiš, kaj želim,
ko sem tiho in strmim?

Slišim mehke tone,
čutim nežne strahove,
vidim velike modrine,
razumem nedostopno in skeleče,
vem, da sem del tvoje sreče.

Tamara Vasić

Pila bi tvoje sokove!

HOTENJA

V enem samem trenutku bi hotela vse.
Prisesala bi se v tvoje naročje,
kakor pajek bi ovila roke
okrog tvojega toplega telesa
in kot vampir pila tvoje sokove.
Konice prstov bi zarila v kožo,
da bi krvavo pordela.
Z ustnicami bi izsesala tvojo bit,
da bi v sebi čutila tvoj utrip;
zastokal bi od sladke bolečine.

Nuša Ilovar

Nikoli več prav nihče!

FANATIČNO

Včasih
si človek zaželi,
da bi bil
grd,
odvraten,
neurejen
in nezanimiv
za vsakogar –
da bi te vsi
pustili vnemar,
da te
nikoli več
prav nihče
ne bi imel rad
(in tudi ti ne nikogar).

Alenika Žnidaršič

21 milijonov evrov! aka Jaz verjamem!

Jaz verjamem! Verjamem, da so si določeni ljudje, ki so pri koritu, razdelili teh 21 milijonov evrov. Če so Finci te milijone dali, in dali so jih, potem jih je nekdo gotovo vzel. Ne predstavljam si, da so se, ko je denar prišel, vsi naši razbežali, ker se denarja nihče ni hotel dotakniti.

Kdo je vzel denar, tega ne vem. In si o tem tudi ne upam soditi. Vem pa …

Vse to, kar nam zadnje dni sporočajo s televizijskih zaslonov, so ti politiki vedeli ves ta čas. Vsi. Od prvega do zadnjega. Zakaj prešnji teden v predvolilnih oddajah niso govorili o aferi Patria? Ne eni ne drugi. Zgoditi se je moral dokumentarni film finske nacionalne televizije

In četudi je zdaj ta televizija “sovražnik številka ena”, so vsi, tako levi kot desni, ugriznili v jabolko, ki jim ga je dala. Obe strani, pri nas sta vedno dve strani, bosta skušali iz afere iztržiti čim več. Ena stran igra napadalca, druga žrtev. Katera vloga je ljubša slovenskemu občinstvu, bomo videli 21. septembra. Če sodimo po resničnostnih šovih, Big Brother in Bar, kjer vedno zmagajo tisti, ki jih napadajo, potem bo Janša s Patrio pridobil, ne pa izgubil. Do enakega zaključka pridemo, če sodimo po Jelinčičevih jalovih poskusih, da se prijavi za osumljenca. Političen epilog bomo dobili. Ali bomo dobili tudi pravnega, pa bo verjetno bolj kot od nas odvisno od Fincev. Če bodo Finci koga obsodili, potem bodo verjeno morale slediti obsodbe tudi na naši strani.

Naša stran je bila, tako kot finska, lani februarja obveščena o sumljivih transakcijah, ki naj bi bile povezane s poslom prodaje osemkolesnikov finske družbe Patria Sloveniji. Finska policija je nemudoma začela preiskovati. Slovenska policija šele leto dni pozneje. Leto dni. Ko je bilo na Finskem že aretiranih nekaj ljudi in ko se je tudi pri nas moralo začeti nekaj dogajati. Zakaj je temu tako, na to vprašanje naši generalni tožilki včeraj ni bilo treba odgovoriti, ker ji ga nihče ni zastavil. Imela je samogovor o tem, kako naši preiskovalni organi zelo dobro delajo, ampak kaj, ko je finska policija tista, ki je slaba. Saj, gotovo res. Zato pa se na Finskem ne dogaja nič, naši zapori pa so prepolni tistih, ki prejemajo podkupnine.

Lahko smo stokrat v Evropski uniji, še vedno smo na Balkanu. V tistem najslabšem pomenu besede. Iz vsega, prav iz vsega, naredimo politiko. Zaradi podkupovanja pa je menda zaprt samo en samcat človek, in sicer Boris Šuštar.