Podarim objem!

Gotovo je že deset let, odkar sem na spletu gledala fotografije Ptuja in si rekla, da tudi jaz želim videti to mestece. V tem času sem prepotovala pol Evrope, do Ptuja pa vseeno nisem prišla. Vedno je kaj prišlo vmes. Tokrat je bilo drugače. Tokrat mi je uspelo. Tokrat sem rekla, da grem in sem res šla.

Sicer je bilo zjutraj težko vstati, kajti do dveh zjutraj sem se “omamljala” z Alom Bundyjem in njegovo Družino za umret, vendar sem imela naročeno bujenje. Ne tisto Telekomovo, kajti meni ne pomaga. Obrnem se in zaspim nazaj. Mene morajo zbujati starši in me tako dolgo zadrževati na zvezi, dokler nisem sposobna razumeti, da resnično moram vstati. Na vrsti so bile hitre priprave. V desetih minutah sem bila oprhana, oblečena in tudi taksi sem poklicala. Pravočasno sem prišla na postajo, kupila sem povratno vozovnico in ob 7.40 sem se že peljala proti Ptuju.

Malo sem brala (trenutno študiram knjigo Ženske, ki preveč ljubijo), malo telefonirala (ne prostovoljno, nenehno mi je zvonil telefon) in že sem bila tam. Namesto proti znamenitostim mesta sem najprej zavila v nakupovalno središče ter pregledala trgovine. In ker sem na poti do nakupovalnega središča videla starejšo gospo, ki je nosila majico z napisom I am not a model, I just look like one ter se mi je zdela na moč imenitna, majico pa sem potem videla v eni od trgovin … Morala sem jo imeti. Sicer pa nisem zapravljala. Bravo zame.

Ker nisem utegnila zajtrkovati, sem se že zgodaj odpravila na kosilo ter presenečena ugotovila, da so cene na Ptuju bistveno nižje od ljubljanskih. Za pet evrov sem dobila juho, meso, krompir, solato in kokakolo. Potem sem bila nared … Sprehod ob reki. Zdaj vem, da se reka imenuje Drava. Včeraj, sramota, tega nisem vedela.

Vzpon na Ptujski grad, kjer sem nekaj časa počivala in brala knjigo. “Planinarjenje” je namreč naporno. Potem pa sem preprosto hodila po ulicah Ptuja, da bi videla čim več. Kar nekaj stvari pa sem zabeležila s pomočjo svojega dobrega prijatelja fotoaparata. Ko se je že bližala ura odhoda in sem se podala nazaj proti postaji, sem na eni izmed trgovin zagledala plakat, na katerem je nekdo podarjal objem. In od vsega, kar sem videla, mi bo verjetno prav ta plakat ostal najbolj v spominu. Kajti bil je tako običajen, vendar hkrati tako nenavaden. Kdo pa še podarja objeme?

Postaja je na Ptuju stara. Tako zelo stara, da bi lahko bila tudi iz časov Marije Terezije. Vendar velika tabla, ki stoji pred njo, obljublja, da bodo tudi Ptujčani dobili sodobno železniško postajo. Mislim, da si jo tako urejeno in lepo mesto tudi zasluži. Ko sem čakala na vlak, sem čvekala z gospodično iz Hongkonga. Čvek sva nadaljevali tudi na vlaku, pridružila pa se nama je gospa iz Amerike, ki je potovala po Evropi z dvema paroma iz Nove Zelandije. Čez čas sta tudi ta dva para prišla v našo kabino in delali smo načrt potovanja zanje. Teh pet upokojencev je namreč najelo avto in želijo videti čim več slovenskih znamenitosti. Z očetom na telefonu sem jim na zemljevid risala pot … Na Bled. Potem do Bohinja. Nazaj na Bled. Potem pa Jesenice, Kranjska gora, čez Vršič in po dolini Soče do Nove Gorice. Ko smo prišli v Ljubljano, sem jih še pospremila do hotela, da se ne bi izgubili. In lahko samo rečem … V Ljubljani je živo. V Ljubljani se res dogaja. Ampak žal bo kmalu vse to prekrila tema ob štirih popoldne in megla.

Kako zelo ne maram zime. Preden pa pride … Čez deset dni grem za tri dni v Munchen in na ogled bavarskih gradov. Če le ne bodo odpovedali izleta. Teden dni pozneje si bom ogledovala Plitvička jezera. In oktobra, komaj čakam, je pred mano tritedensko potepanje po Evropi. Ko bo zima enkrat res prišla, pa sem bom vrgla na kavč in sama, ali bolje skupaj z Alom Bundyjem, čakala pomlad. Mogoče pa me bo kdo prišel objet in ogret. Upanje umre zadnje.

Ljubim te! II

LJUBIM TVOJ KORAK

Ljubim tvoj korak,
luno, ki nad tabo bdi,
ljubim tvoj nasmeh,
zvezdo, ki ti sledi,
ljubim tvoj pogled,
sonce, ki te greje,
ljubim tvojo dlan,
dež, ki ga vsrkavaš,
ljubim tvoj glas,
dan, ki te posluša.
Ljubim te,
ko čakam na tvoje sonce
in zvezdo,
da me najde spet.

Tamara Vasić

Ljubim te! I

NE POZABI, DA TE LJUBIM

Ne pozabi, da te ljubim,
čeprav se bom zagrnila v temo
in ne bom izustila besede.
Mislim nate,
čeprav ti ne bom pogledala v oči.
Vedi, da te želim,
vsak trenutek me bolj veže.
Ni druge poti,
kot da v samoti
pišem in igram.
Objemam čustva,
ki me opijajo
in hodim naokoli,
kjer me spremlja tvoj pogled,
kjer slišim tvoj glas,
kjer čutim tvoj poljub.
Ljubim te.

Tamara Vasić

Gledala boš za njim …

ODHOD

Odšel bo iz te dežele
in ne bo se več vrnil.
Zapustil te bo okus
po njegovih ustih,
mraz bo na svetu
in gola boš
brez njegovih poljubov.
Ničesar več ti ne bo daroval
in mrtvi bodo darovi preteklosti,
ker dar -
to je bil on sam.
Šel bo,
kot tolikokrat,
gledala boš za njim,
klicala boš za njim,
vse bo,
kot je bilo,
samo to bo drugače -
ne bo se vrnil.
Zmeraj bolj bo odhajala
njegova bližina.
Postal bo,
kar ti je včasih govoril -
daljava, dih vetra,
bežeča voda.
A tudi tam ga ne bo.
Nikjer ga ne bo.
Tuje sonce bo vzšlo
in ta dežela
ne bo več tvoja.

Kajetan Kovič

Tudi ženske smo lahko napačne!

Pred mesecem dni sem na blogu skupaj z vami ugotavljala, kakšen moški je dober moški. Ker pa za uspeh zveze ni dovolj, da je dober samo moški, sem skušala ugotoviti, kakšna je dobra ženska. Ker izkušenj z ženskami nimam, sem se lotila raziskovanja na spletu. Nisem našla veliko o tem, kakšne ženske moškim svetujejo, našla pa sem kar nekaj člankov o tem, kakšne jim odsvetujejo. Kot ženske revije svoje bralke svarijo, kakšnih moških se morajo izogibati, tako tudi moške revije svoje bralce svarijo pred napačnimi ženskami. Priznam, bila sem presenečena. Pričakovala sem, da bo govora o ženskah, ki pijejo, neodgovorno ravnajo z denarjem, ki ne znajo kuhati, nočejo pospravljati itd. Ampak očitno moški razmišljajo drugače. Vsekakor so drugače razmišljali hrvaški novinarji, ki so svarilom namenili največ papirja. Tako nekako so v prevodu videti njihova modrovanja …

Na prvo mesto so postavili ženske, ki jih imenujejo zanesenjakinje in jih opisujejo z naslednjimi besedami … Zanesenjakinja se popolnoma predaja vsemu, naj gre za novo filozofijo, novi val woo-wooaja (karkoli že to je) ali zdravo prehrano. Ona je jasnovidka, zdraviteljica, astrologinja ali duhovna voditeljica. Verjame v I Ching (še ena neznanka), meditacijo, tarot, jogo, kristale, zdravilne učinke glasbe itd. Takšna ženska vas bo privlačila s svojo mističnostjo in vam bo odprla nove dimenzije življenja, vendar boste kmalu ugotovili, da vas počasi vpeljuje v svoje “dejavnosti”. Še veliko prej pa bodo to opazili vaši prijatelji. Zanesenjakinja bo od vas pričakovala, da boste verjeli v vse tisto, v kar tako strastno verjame ona. Postati boste morali njena moška različica ali pa to vsaj dobro igrati, kajti v nasprotnem primeru bo zveza z njo neznosna. Tako vam kot njej.

Na drugem mestu so se znašle lolite. Tako so jih opisali … Lolitam se ni mogoče upreti. Ljubke so, privlačne in tako zelo mlade. Gledala vas bo kot učitelja in vam bo ta vloga kajpak neizmerno všeč. Vi boste tisti, ki jo boste varovali in branili pred krutim svetom. Vendar lolite niso tako nemočne in nevedne, kot se sprva zdi. Zelo dobro se namreč zavedajo svoje privlačnosti in moči, ki jo ima nad moškimi. Mogoče bo z vami tudi zaradi denarja. Če bo, si tega ne boste hoteli priznati, kajti želeli boste verjeti, da ste tudi vi privlačni toliko mlajši ženski. Ko bo našla moškega, ki ji bo nudil več kot vi, bo odšla.

Niso pozabili tudi na ženske, ki smo jih prejšnji teden imenovali sponzoruše, oni pa so jih označili za starlete. Te so postavili na tretje mesto. Gre za ženske, ki so lepe, se te lepote zelo dobro zavedajo in menijo, da je vstopnica za predstavo, ki se imenuje boljše življenje. Revija bralce svari, da se bo takšen zakon najverjetneje zelo kmalu končal z ločitvijo. Njim so namenili daleč najmanj pozornosti. Očitno menijo, da njihovi bralci niso premožni in kot takšni starletam sploh ne bodo zanimivi.

In potem so tukaj še nemoralne ženske, katerih pa pisci tega članka, ki so očitno moški, sploh ne odsvetujejo. Kajpak za zabavo. Previdnost svetujejo, ko gre za kaj več kot le zabavo. Tako jih opisujejo … Na začetku se boste s takšno žensko imeli tako lepo, kot še z nobeno doslej. Ona je vedno za stvar in ona je vedno prava stvar. V postelji, kjer njena nemorala najbolj pride do izraza, se ji ne boste mogli upreti. Z vami bo poskusila vse, o čemer ste prej samo sanjali. Prav zato jo boste težko zapustili. Vedeli boste namreč, da je to edinstvena priložnost, da doživite tisto najbolj vznemirljivo. Če se boste na takšno žensko navezali in jo vzljubili, ste v godlji. Ona bi vse to počela tudi s kom drugim in vi zanjo sploh niste tako edinstveni, kot je ona edinstvena za vas.

Zveni neumno? Napisano je povsem v slogu ženskih revij, le da je namenjeno moškim bralcem in so zato vloge obrnjene. In če ženske požiramo nasvete iz ženskih revij, mogoče tudi moški verjamejo “svoji literaturi”? Če se poskusim postaviti v vlogo moškega … Prva skupina. Dolgčas. Če slučajno ne bi zbežala zaradi dolgčasa, bi zbežala, ko bi videla, da mi nekdo pere možgane. Druga skupina. Kot moški … Mislim, da ne bi podlegla lolitam. Ker tako ali tako mislim, da so ženske najlepše in najboljše tam okoli petintridesetega leta … Tretja skupina. Če bi imela denar … Ne dam roke v ogenj, da ne bi podlegla. Četrti skupini pa bi si tako ali tako želela podleči. Če bi bila moški. Vsaj za kakšen mesec ali dva. In kaj pravite vi, ki ste res moški?

Nekaj me je vseeno presenetilo. Četudi so napisali več strani, moške niso opozorili na ženske, katerim je glavni in edini cilj čimprej imeti otroke, družino in ki ta cilj dosežejo z metodo “ko ga bom brcnila v vodo, bo že splaval”. Ali v prevodu, niso jih posvarili pred ženskami, ki bodo po nesreči namerno zanosile, da bi moškega spravile pred oltar. In kaj je s kuhanjem, res več ni pomembno, da ženska zna kuhati?

Jaz? Ne sodim v nobeno od zgoraj opisanih skupin, vendar sem očitno tudi napačna. Nekoč nisem bila. Bila sem najbolj prava.

Moji mamici!

MAMI

Vedno me spremljaš,
mi stojiš ob strani.
Varuh mojega življenja.
Vem,
z mojim prihodom na ta svet
se ti je življenje
obrnilo na glavo.
Veliko stvari je drugačnih,
kot si pričakovala.
Ni ti bilo lahko,
vendar si v sebi
zbrala dovolj moči,
dovolj ljubezni,
da greš vedno naprej
po tej težki poti.

Ko vsi odpovedo,
si ti vedno tu,
mi svetuješ,
tešiš bolečino,
umirjaš moje strahove.
Hvala.
Vse, kar živi
v tej preprosti besedi
je veliko premalo zate.

Nuša Ilovar

Ženske in moška stranišča! aka Moški in ženska stranišča!

Kino, gledališča, fakultete, šole, bencinske črpalke in počivališča na avtocestah … Na ženskem stranišču je vedno gneča, na moškem nikoli. Ni me sram priznati, da grem v takšnem primeru neredko kar na moško stranišče. Dolgo sem mislila, da sem ena redkih, vendar sem se zmotila. Ko sem lani na forumu pripadnice nežnejšega spola vprašala, ali to počnejo, sem dobila veliko pritrdilnih odgovorov. Nobena ni napisala, da se ji to zdi kakorkoli bolno, še manj perverzno. Nobena ni napisala, da bi jo kdaj kakšen moški nadrl. Zase lahko rečem, da me je mogoče kakšen začudeno gledal, večina pa se je samo nasmehnila. Če se mudi, se pač mudi. Moški to razumejo. Zdi se mi, da ženske ne, vsaj ne vse …

Pred dnevi mi je namreč prijatelj rekel, da je, ko je vrag vzel šalo, šel na žensko stranišče, ki je bilo prazno. Ko je opravil svoje, si umil roke in zadovoljno odprl vrata na prostost, je doživel “bližnje srečanje” z gospo štiridesetih let, ki ga je začela zmerjati z bolnikom in s perverznežem. Če sodim po tistem, kar je mogoče najti na spletu, ni edini, ki ima takšno izkušnjo.

Zakaj jaz nisem perverzna, če grem na moško stranišče in zakaj je moški perverzen, če gre na žensko? Če dobro pomislim … Ženska ima veliko več možnosti, da bo na moškem stranišču res kaj videla, kajti pisuarji pogosto niso ograjeni, medtem ko me svoje potrebe vedno opravljamo v kabinah in ko pridemo ven, smo že spodobne. Če jaz kot ženska na ženskem stranišču še nikoli nisem videla gole ženske, kako jo bo moški?

Greste ženske kdaj na moško stranišče, greste moški kdaj na žensko in kako se odzovete, ko pride do “bližnjega srečanja”? In še eno vprašanje … Zakaj je na ženskem stranišču vedno gneča, na moškem pa nikoli?

Ti bi še Janšo volila, če bi ga tako dobila nazaj!

Ko me je pozimi zapustil fant in sem jokala dneve in noči ter iskala način, kako bi rešila najino ljubezen, mi je njegov najboljši prijatelj, ki se je tolaženja očitno učil na kakšnem satanističnem krožku, rekel naslednje: “Ti si tako trapasta, da bi še Janšo volila, če bi ga tako dobila nazaj.” Ne razumite me napak. Tega ni rekel, ker bi mislil, da so Janševi volivci trapasti. Daleč od tega, kajti verjetno je tudi on sam med njimi. S tem mi je povedal, da se mu zdim tako zelo bedna, da bi delala v nasprotju z vsemi svojimi prepričanji, če bi menila, da bom od tega imela kakšno korist. Kajpak ne bi. Kajpak ne bom. Vsekakor pa me je takrat za vse večne čase minilo tisto, čemur pravimo slovenska politika.

Ta “čudoviti” najboljši prijatelj me je označil za ekstremistko, mesec dni pozneje je on, moj princ, moji prijateljici kot razlog, zakaj me je zapustil, navajal moj politični ekstremizem. Od takrat si nisem ogledala niti enega dnevnika, od takrat nisem prebrala niti enega časopisa. Ne zanima me! V resnici me nikoli pretirano ni. Vendar sem lani jeseni, ker sem bila pol leta zaradi bolezni skoraj priklenjena na posteljo, na spletu debatirala o politiki. Če bi zagovarjala desna stališča, bi gospoda verjetno ugotovila, kako čudovito pametna sem in se navduševala nad argumenti, s katerimi sem zagovarjala svoja prepričanja. Ker sem zagovarjala leva stališča, sem bila ekstremistka. Po tistem prečudovitem principu, da je tisti, ki se ne strinja z nami, po defaultu slab. Po takšni izkušnji se mi zdi neumno s komerkoli se prepirati o nečem tako trapastem, kot je slovenska politika.

Niti pomotoma si ne bom ogledala nobene predvolilne oddaje. Niti pomotoma ne bom na spletu debatirala o volitvah. Volila bom. Resnično dvomim, da tisti, ki so me obtožali ekstremizma, vedo, katero stranko. Naj tako tudi ostane. Ogledala pa si bom povolilno oddajo. Da bom vedela, kaj se je zgodilo. In zgodilo se bo, kar bi se zgodilo tudi v primeru, če bi jaz naslednji mesec posvetila razlagi svojega mnenja. Ki, roko na srce, sploh ni pomembno. Kajti vsakdo zase najbolje ve, kaj je prav.

Dolgčas pa mi jeseni vseeno ne bo. Že dolgo časa spremljam, tudi v prihodnje jih bom, ameriške volitve. Ker to je šov. To je zabava. To je smeh. Odlične pogovorne oddaje. Odlični komentatorji. In kajpak meni najljubši Jack Cafferty.

Ker nisem hotela komurkoli narediti krivice, sem pred zaključkom pisanja te objave poklicala svojo najboljšo prijateljico na celem svetu in jo vprašala, ali sem ekstremistka. Odvrnila je, da se ne spomni, da me je sploh kdaj slišala govoriti o politiki. Toliko o mojem ekstremizmu. Toliko o veliki ljubezni, če svoji princeski ne zmoreš oprostiti niti tega, da ima drugačna politična prepričanja kot ti. In toliko o tem, kako se ljudje norčujejo iz tistih, ki objokujejo izgubljeno ljubezen.

Ne vem, kdo bo poraženec na volitvah. Vem pa, da bo poraženec v življenju tisti, ki bo politična prepričanja, nečisto kri in nekrščenost postavil pred brezmejno ljubezen. Pa srečno!

To objavo sem napisala, ker se menda te dni začenja volilna kampanja in nam bodo z vseh strani obljubljali, da se bosta cedila med in mleko. Mleka jaz sicer ne pijem, med pa je edina hrana, po kateri bruham in ga zato sploh ne smem poskusiti. Če boste slišali, da kakšna stranka obljublja pice in kokakolo, me pa le obvestite. Mogoče dobi moj glas. To zadnje je kajpak bilo bolj za hec kot za res. In ne, njih, pisano skupaj, ne bom volila.

Napoji željno telo!

LOK LJUBEZNI

Prelomi se v mojih rokah,
prelomi se.
Zlomi se,
zemlja te kliče.

Žejna zemlja,
trda zemlja čaka,
čaka z razpokanimi ustnicami.

Prelomi se v mojih rokah,
prelomi se, beli lok ljubezni.
Napoji razpokane ustnice,
napolni prazne roke.

Napoji željno telo.

In naj se potem razcvete kamen.
Naj se razcvete kamen v prsih zemlje,
naj te ugrabi njegov cvet.
Naj te popije žeja prsti.

In naj dehti mogočna noč
s temnim vonjem.

Dane Zajc

Vse eko, potem pa za hec v Ikeo?

Dandanes je skoraj vse na voljo tudi v eko različici. Skorajda ga ni več izdelka, za katerega se ne bi nekdo domislil, da bi ga prodajal tudi kot eko. Eko je brez dvoma v modi. In ko je nekaj moderno, ima veliko pristašev. Jaz nisem ena izmed njim. Nisem ekoistka in to ne nameravam postati. Ne razumite me napak. Tudi meni je mar za okolje in se temu primerno trudim, da ga po nepotrebnem ne onesnažujem, pa vendar … Kupim tisti pralni prašek, za katerega menim, da najboljše opere moje perilo. Kupim tisti detergent, s katerim se med pomivanjem posode najmanj mučim. Kupim tisti šampon, ki moje lase naredi najlepše. Znova, ne razumite me napak, spoštujem ljudi, ki prav vse počnejo z mislijo na naš planet, kajti ti ljudje si brez dvoma zaslužijo vsako spoštovanje. Včasih me razjezijo tisti drugi, ki očitajoče gledajo takšne, kot sem jaz, sami pa …

Lani sem se na spletu zapletla v debato o pranju brisač in posteljnine. Po pravici sem napisala, da pri meni po vsakem prhanju brisača roma v pralni stroj in da vsak teden operem posteljnino. Ko se je po meni usul plaz žaljivk. Nekaj “pravovernih” ekoistk je pisalo takšne stvari, da bi človek pomislil, da sem zločinka. Potem v takšnih debatah nisem več sodelovala, sem jih pa brala. In vedno so našle kakšno novo “zločinko”. Seveda na določene vzdevke postaneš pozornejši in ko vidiš “pravoverne” ekoistke pisati … Včeraj smo bili v Grazu v Ikei in smo kupili dve svetilki. Mi gremo jutri tja po pograd. Ali pa … Za en dan bi šli na morje, kakšno bo vreme? Zapeljali se bomo do Kranjske gore in se tam urico ali dve sprehajali. Mene resnično prav nič ne moti, če ljudje hodijo po svetilke v Graz, vendar menim, da nekdo, ki toliko bencina pokuri, da bi kupil nekaj, kar lahko dobi čez cesto, pač drugih ne more označevati kot morilce Zemlje. Kot tudi menim, da nekdo, ki se mora dve uri voziti, da se lahko eno uro sprehaja, nima pravice drugim pridigati o varovanju okolja.

Takšnih, ki bi se odrekali vsemu ugodju, da bi rešili planet, je na naših prostorih bore malo in tudi najbolj glasni ekoisti pogosto počnejo stvari, s katerimi povsem nepotrebno onesnažujejo okolje, zato me resnično pogreje, ko se na druge ljudi spravljajo zaradi “nepravih” pralnih praškov, uživanja salame, kupovanja plastičnih vrečk itd. Vsekakor je pohvalno, da se trudijo širiti sporočilo o varovanju okolja, ampak ko to počnejo na agresiven in že skorajda žaljiv način, se ne smejo čuditi, če nazaj dobijo “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”! In če so ravno včeraj v Ikei kupovali nočne omarice, ga ne bodo mogli vreči.

Nikoli nisem bila v Ikei, v lanskem letu sem prevozila vsega tri tisoč kilometrov, zato pa imam stanovanje polno čistih brisač. Nisem najboljša, najslabša pa tudi ne. Menda …

Ljubezen tako prekleto boli! aka Pogrešam ga!

S svojo najboljšo prijateljico, ki je kar nekaj let starejša ter temu primerno izkušenejša in pametnejša, sem se velikokrat pogovarjala o ljubezni in moških. Velikokrat mi je rekla, da še nisem doživela prave ljubezni, da še ne vem, kaj resnično pomeni ljubiti in trpeti. Kajpak se nisem strinjala. Kako lahko nekdo reče, da ne ljubim in ne trpim, ko pa se povsem očitno dogaja oboje? Imela je prav, povsem prav. Vse tisto, kar sem čutila prej, ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo pozneje …

Začelo se je nekako takole. Pred dvema letoma, bil je avgust, kot zdaj, sem načrtovala jesensko potovanje. Po dooolgih letih prvič sama. Veselila sem se, kako zelo sem se veselila. Ko sem ji vsa navdušena razlagala, kaj vse bom videla, je nekako beseda nanesla … Moja prijateljica je izjemno verna in prepričana, da je prav vse v Božjih rokah. Ko sem ji naštevala, katere cerkve bom obiskala, kajpak kot turistka, mi je rekla naslednje: “Prosi ga (svetnika, po katerem je poimenovana cerkev) za ljubezen. Prižgi svečko in ga prosi za ljubezen. Vendar nikar na tebi svojstven način … Hočem tega in tega in to takoj zdaj. In ne bodi sebična. Najprej prosi, da boš ti lahko občutila ljubezen in šele potem, da ti bo ljubezen v enaki meri vrnjena.” Ponavadi bi jaz zadevo prilagodila do te mere, da bi šla svetniku utrujati s centimetri, kilogrami, barvami in podobnim ter bi se pozneje sprenevedala, da sem delala po črki navodila, vendar me tam zgoraj nihče ne posluša. Vendar tega nisem naredila. Deset dni sem, dokler sem bila tam, vsako jutro vstopila v tisto cerkev, prižgala prijaznemu svetniku svečo in pol ure v mislih ponavljala: “Prosim te, da v moje življenje pošlješ nekoga, ki ga bom lahko neizmerno ljubila in bo tudi on ljubil mene.” Samo to. Brez pogojev. Brez dodatnih zahtev. Prijateljica je bila izjemno ponosna name.

Ker je bilo življenje lepo, ker sem se imela luštno in ker mi prav nič ni manjkalo, se nisem spraševala, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil. Tri mesece pozneje je prišel on. Prvi telefonski pogovor, ki naj bi trajal pet do deset minut, je bil dolg osem ur. In bi verjetno trajal še dlje, če se ne bi odločila, da je mogoče pametno, če gre pred odhodom v službo spat vsaj za eno uro. Prvi zmenek, ki naj bi bil kino in hitra pijača, je trajal deset ur. Drugi dvanajst. Ne, ni bilo seksa, pogovarjala sva se. Tako lepo sva se pogovarjala. In ne, on ni bil takšen, za kakršnega bi jaz prosila prijaznega svetnika, če bi prošnjo sestavljala po svoje. Bil pa je tako dober, tako prijazen in tako zelo rada sem se pogovarjala z njim. Pa vseeno nisem bila še povsem prepričana. In ker … Takšna sem. Ali se nečesa lotim z vsem srcem, povsem predano in z namenom, da zadevo izpeljem do konca (v takšnem primeru je konec, ko dva loči smrt) ali pa se je sploh ne lotim. Samo to se mi zdi odgovorno, kajti nihče ni moj poskusni zajček, da bi se z njim poigravala v smislu če bo šlo, bo, če ne, pa naslednji. Ko me je nekega večera, ko sem bila v službi z zgoraj omenjeno prijateljico, poklical in mi rekel, da je on najbolj pravi moški zame in je prosil prijateljico, naj to potrdi … Takrat sem se odločila, da mu dam svoje srce. Rada sem ga imela. Zdi se mi, da nihče nikoli nikogar ni imel tako rad, ko sem imela jaz rada njega in ga imam še vedno rada. Čutila sem, da me ima rad. Včasih to še vedno čutim. A vendar je nekega dne kar odšel.

Pozabil je, da je prav on najbolj pravi zame in da sem prav jaz najbolj prava zanj. Pozabil je, da mi je govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli prizadel. Pozabil je vse pogovore, vse objeme, vse poljube. Pozabil je vse dneve in noči. Jaz nikoli nisem mogla pozabiti in zdi se mi, da ne bom nikoli pozabila. Ljubezen tako prekleto boli in pogrešam ga.

Letos poleti sem se vrnila v tisto cerkev. Znova sem prijaznemu svetniku prižgala svečko. Ne, nisem ga prosila za novo ljubezen. Ne želim je. Prosila sem ga, naj pomaga, da bosta najini srci znova, kot nekoč, našli pot drug do drugega. Ker življenje brez njega ni lepo, ker se brez njega nimam luštno in ker mi on zelo manjka, se sprašujem, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil.

Včasih se mi zdi tako zelo blizu, spet kdaj tako zelo daleč. Vedno pa je v mojem srcu. Vem, ker ga čutim.

Potem me poteptaj!

V OMAMI

O, saj ne morem reči ti besede!
Če sem ti kot dehteča roža – utrži,
če sem ti kakor čaša vina – drži,
o drži me na ustih in me pij,
da zadnja kaplja v tebi izkopni.

Ne misli na poznejše moje bede
in nič, prav nič naj te ne moti zdaj.
Potem? Potem bodi brez srca,
potem me rožo z nogo poteptaj,
potem me čašo prazno trešči v tla,
da v slast ti še črepinj bo žvenketanje.

Ker vem, da kot razbite tvoje sanje,
kot bolečina, kes in kot zločin,
bom vedno še hodila ti v spomin.

Alojz Gradnik

Žehteča kri!

KOGAR LJUBIŠ

Držal te bo v svojem objemu,
v svojem primežu,
do smrti.

Dihal bo vate
sladko sapo hrepenjenja,
da bodo solze poželenja
mezele iz tebe.

Ovijal te bo
v led svojega prezira
in žehteča kri bo edino,
kar te ubrani obupa.

A ne boš se ganila od njega,
ki ga ljubiš.
Zavidala boš mrtvim
in molila ljubezen.

Neža Maurer

Mala, zvita in predrzna Maja!

Če ne bi vedela, da je danes petek … Današnje jutro se mi zdi tako zelo nedeljsko. Včeraj sem omagala in zaspala že ob osmih, zato ne vem, ali imajo plavalci še vedno tako popolne postave, na spletu pa zdaj ugotavljam, ali je Michael Phelps osvojil še kakšno zlato medaljo. In ker me to jutro spominja na nedeljsko, sem se spomnila nedeljskih juter pred petindvajsetimi leti. Ko je bila najpomembnejša ona …

Nekoč, že dolgo je tega,
v deželi, res ne vemo kje,
živela je čebelica,
imela lepo je ime.
Vsi, ki so jo poznali,
so ji rekli Maja,
mala, zvita in predrzna Maja.
Maja, ki leti, leti,
kamorkoli se ji zdi …

Tako je. Čebelica Maja. Pred mesecem ali dvema sem pri “najdražjem sosedu” brskala med DVD-ji in ugotovila, da imajo celo zbirko Majinih prigod. Mojo kartico je takrat rešila prisotnost mame, ki mi je očitajoče rekla: “Je mogoče, da si že tako zasvojena z zapravljanjem denarja, da boš kupila celo risanke?” In sem skesano DVD-je iz vozička vrnila nazaj na polico. Vendar Majo nekoč bom kupila. Ne v želji, da zapravim čim več denarja. Resnično me zanima, kako bi jo doživljala danes. Predvidevam pa, da ne bi tako zelo “padla noter”, kot sem “padala noter” včasih.

To so bili drugi časi. Ni bilo videorekorderjev, ki bi posneli zamujeno. Zato sem bila pred televizorjem vsaj deset minut prej. Ker nikakor nisem smela zamuditi. In ni bilo video kaset in DVD-jev, zato je bila v sliki Maja samo ob nedeljah zjutraj. V zvoku pa, na srečo, vse dni v tednu, kajti imela sem zbirko vseh njenih audio kaset. Ampak žal je bilo to tudi vse, kar sem imela Majinega. Če bi to bilo danes, bi verjetno imela tudi Majin krožniček, Majin kozarček, Majine brisačke, Majin nahbrtnik, Majino puščico, Majino posteljnino, Majin kopalni plašček, Majine majice, Majine jopice … Joj, kako se današnjim otročičkom gode, ko je vse poslikano z njihovimi junaki.

Priznam, niti se več dobro ne spomnim, kaj je Maja takšnega počela, da me je povsem osvojila. Spominjam se zgodbe o pajkovi mreži. Ter zgodbe o poplavi. Potem pa se konča. In vsekakor bom morala kupiti DVD-je. Vem, da je bila Maja izjemno radovedna in je zato vedno zabredla v težave. Spominjam se, da je imela veliko srce in je zato vedno pomagala. Da ni ubogala. Ter da je imela rada Vilija, ki me, tako mimogrede, izjemno spominja na moja nekdanja fanta. Pa s tem sploh ne mislim, da sta bila trota. Vsekakor pa zase lahko rečem, da sem ji bila vedno podobna. Pametna, zgovorna, predrzna in radovedna. In, kar je po napisanem očitno, nič kaj skromna. Ne, vsekakor bom morala kupiti DVD-je, kajti zdaj, ko pišem o njej, šele vidim, koliko sem pozabila. Naslednjič pa napišem še kaj o Smrkcih, še enih junakih mojega otroštva. Čeprav se mi zdi, da sem tudi njihove dogodivščine pozabila. Veliko DVD-jev bo treba še kupiti.

Michael Phelps pa je res osvojil še eno, torej že šesto, zlato medaljo. Na televiziji pa odbojka, šport, ki sem ga vedno sovražila. Danes se menda končno začne tudi atletika …

Lepo vas pozdravljam s pesmico o Maji.

Ljubezen v meni še živi!

SREČANJE

Dan, ki je minil v dežju.
Stala sem sredi neurja
in se spraševala,
kaj se je zgodilo,
da sem te srečala v upanju,
da zaslišim vsaj eno besedo,
ki me bo zbudila.

Bilo je nevidno srečanje,
brez znamenj in spominov
in vedela sem, da te čaka čas,
ki ti bo dal upanje,
da se nekega dne zbudiš.

In srečanje je ostalo kot upanje,
da nekega dne odpreš sebe,
pogledaš v moje oči in rečeš:
Imela si prav,
ljubezen v meni še živi.

Tamara Vasić

Najdi me zopet v sebi …

ODNESI ME

Odnesi me na sredo poljane
sončnim žarkom naproti.

Ljubi me nežno
in stisni k sebi.

Ljubim te,
moja duša je tvoja duša.

Prisluhni tihim prošnjam
in najdi me.

Najdi me zopet v sebi
in odnesi sončnim žarkom naproti.

Tamara Vasić

Moški in kupovanje vložkov ter tamponov!

Skoraj sem se bila polulala v hlačke, na katerih je bil, če koga zanima ta podrobnost, nalepljen vložek s krilci, ko sem na forumu brala dogodivščine gospoda, ki si je nadel vzdevek Cot. Nekako takole gre njegova zgodba.

Žena ga je poslala po mleko in meso, potem pa se je spomnila, da ji je zmanjkalo tudi vložkov. Kar se ženskam pogosto zgodi. Priznam, tudi meni. Vse mu je razložila. Katere znamke morajo biti. Koliko kapljic mora biti narisanih na ovojčku. Posebej pa je poudarila, da morajo imeti krilca. In ko je gospod Cot videl pravo znamko in pravo število kajpljic, je mislil, da je zmagal. Vendar ni. Domov je prinesel napačne vložke. Žena je bila na koncu huda in se z njim ni pogovarjala, kajti manjkala so krilca. Večina moških, ki to bere, verjetno misli, da je drama nepotrebna. Saj tudi je. Pa vseeno, naj vam razložim, zakaj krilca so pomembna. Krilca ščitijo hlačke ob straneh in pripomorejo k temu, da je vložek pravilno nameščen in da se ne premika, medtem ko se me premikamo.

Sicer pa vsa čast gospodu Cotu, dal je vse od sebe, ampak mu žal ni uspelo. Kajti menda obstajajo moški, ki mislijo, da je sramotno kupovati vložke in tampone. Zakaj že? Mar ni najbolj normalna stvar na svetu, da ima vaša ženska menstruacijo? Ampak roko na srce, obstajajo tudi ženske, ki mislijo, da je sramotno kupovati kondome. Zakaj že? Mar ni najbolj normalna stvar na svetu, da seksamo?

Pri meni doma je bilo takole. Eden mi jih je redno kupoval. In vedno brez napake. Tako vložke kot tampone. Sicer mi je kdaj očital, da sem lena, ker se meni ne ljubi v trgovino, vendar bi povsem enako rekel, če bi ga poslala po kaj manj ženskega. Drugega pa sem imela preveč rada in se mu hotela prikrajšati prav vsak nepotreben trud. To je kajpak bila napaka, tudi njega bi morala vsaj malo”mučiti”. Čeprav, priznam, me po zgodbici gospoda Cota zelo zanima, kaj bi prinesel domov. In tudi, ali bi razumel pomembnost krilc in kapljic.

Tisti bralci mojega bloga, ki vložkov in tamponov ne uporabljajo, vendar jih morebiti kdaj morajo kupiti ali pa jih bodo morali v prihodnje … Naj vas fotografiji, s katerimi sem opremila to objavo, ne zavedeta. Ta dva izdelka morate kupiti, če ju boste prinesli meni. Če ju kupujete za kakšno drugo, se raje dobro pozanimajte o znamki, kapljicah in krilcih. Mogoče ni odveč, da si “te zapletene podatke” tudi zapišete. In če vam je damica ljuba in kanite z njo ostati dlje kot do naslednjega ciklusa, listek shranite v denarnico. Nikoli se ne ve, mogoče vas bo naslednji mesec poslala po prav iste vložke in tampone.

Ljubezen in popolnost aka Vidimo, kar hočemo videti!

Odkar vem zase, sem živela v prepričanju, da je prava ljubezen, ko vidiš napake tistega drugega in ga imaš napakam navkljub rad. Verjela sem, da je temu tako. Vse do pred mesecem dni, ko mi je nekdo izjemno lep rekel, da ga nimam rada, če mislim, da ima vse te napake. In zdaj se sprašujem … Je ljubezen res to, da pri drugem ne vidiš nobene napake? Kajti to bi pomenilo, da je ljubezen res slepa. Kajti nihče izmed nas ni popoln in vseeno se kdaj najde kdo, ki nas ima rad. Tako zelo nepopolne. Ali pa je ljubezen to, da se o teh napakah modro molči? Da se jih tistemu drugemu ne omenja, da se ga ne bi užalilo? Ker tisti drugi o napakah ni obveščen, ker ni obveščen, da nas nekaj moti, se posledično ne trudi tega spremeniti, mi pa si lažemo, da nas nekaj ne moti, dokler nam čez deset, dvajset let ne prekipi in potem beremo … Ne prenesem ga, slabo mi je, če se me dotakne, sosedov France pa …

In premišljujem … Kaj slišim, ko poslušam ljudi okoli sebe … Ali je to … Moj ne dela tega, ne dela onega, takšen je, takšen in takšen … Skratka, popolnoma zanič. Četudi gotovo ni. Ima ob vseh teh napakah tudi odlike, vendar se iz neznanega razloga ne omenjajo. Ali pa je to … Moj je čudovit na takšen, takšen in takšen način, edinstven zaradi tega, tega in onega … Skratka, popoln. Čeprav ima ob vseh teh odlikah tudi napake, vendar se iz neznanega razloga ne omenjajo. In premišljujem … Gre mogoče za “podobno dobre moške”, le da nekatere ženske v njih iščejo dobro in potem dobro tudi najdejo, medtem ko druge iščejo slabo in seveda slabo tudi najdejo?

Je oboje ljubezen? Ali bodo preživele samo tiste ljubezni, kjer si tista druga stran laže, da ima ob sebi popolnega partnerja? Ali pa ima črnogledost več možnosti, kajti pripravljena je na razočaranja in jih bo laže sprejela?

Verjetno je vse to filozofiranje povsem odveč. In na koncu koncev gre za povsem zavestno odločitev o tem, ali se bomo trudili za tistega drugega in za zvezo. Če se bomo odločili, da želimo, da zveza uspe, se bomo veselili ene odlike na sto napak. Če bomo v globoko v sebi vedeli, da želimo iz zveze pobegniti zaradi, na primer sosedovega Franceta, bomo na sto odlik komaj dočakali, da se bo kot stoprva pokazala napaka, ki nam bo dala potditev, da imamo prav. In je France tisti pravi.

Vendar nekaterih France ne zmoti. Tudi Polde in Janez ne. Nadiranje v trgovinah še manj. Tudi za brezvestno razmetavanje z njihovim denarjem se ne zmenijo. Preživeli bodo tudi pol leta brez seksa in se tolažili, da je ona pač takšna. Ker ne želijo ostati brez nje. Kot nekaterih ne zmotijo Ančke, Špelce in Helence, popivanje in popolna odsotnost zanimanja za družino. Ker ne želijo ostati brez njega.

Vse tistemu drugemu lahko oprostimo, če to želimo. Če tega ne želimo, mu bomo na koncu očitali, da nas ima preveč rad in se preveč trudi za nas.

Lahko naštejem vsaj deset njegovih napak, lahko, vendar ne bom, toda kljub temu trdim, da ga imam neizmerno rada. In ne potrebujem popolnosti, da bi ljubila. Lahko naštejem vsaj deset svojih napak, lahko, vendar ne bom, toda kljub temu si želim, da me ima še vedno rad. In da ne potrebuje popolnosti, da bi ljubil.

Vsekakor sem to objavo napisala zelo nepopolna. Skuštrana sem. Pisalna miza je umazana. In jaz imam na spalni srajčki velik madež od soka. Pa vseeno bi si želela, da bi me pobožal po laseh in mi rekel, da me ima rad. Kot imam jaz njega rada tudi nepopolnega.

Če se vam zdi, da je objava brez smisla, rdeče niti in z veliko napakami … Takšna se vam zdi, ker ste jo takšno hoteli videti. Če bi hoteli videti dobro, bi gotovo našli kaj, kar bi lahko pohvalili.

V duši kot eno …

POGLEJ ME V OČI

Poglej me v oči,
dotakni se duše
in zakriči.
Vem, da gorim.
Vem, da se topim v globini
in ti podajam roko,
da ti povem,
da sem vedno ob tebi.

Ne bom zajokala,
ne bom še odšla,
čakala bom na dotik neba,
naj me dvigne med angele sonca.
Da bom ostala zasidrana
v tvojem srcu za vedno -
v duši kot eno.

Tamara Vasić

Rada te imam!

RADA TE IMAM

Niti se več ne zavedam,
koliko mi pomeni občutek,
ki mi ga daje tvoja bližina,
ko sedim sama v tišini
in molim za naju.

Hrepenim po tvojem poljubu,
telo hlasta po močnem objemu,
medtem ko razlivam ljubezen po platnu
in puščam sledove želja v barvi.

Rada te imam,
čeprav ne želiš vedeti zame,
pošiljam ti utrinek svetlobe vsako noč,
da osvetljuje korak na tvoji poti.

Tamara Vasić

In sem te čakala …

DA BOŠ PRIŠEL

Da boš prišel,
si rekel …
In sem te čakala,
v upanju in strahu!
Pa te ni bilo!
Upanju, čakanju
dala sem slovo.

Zdaj te več ne čakam!
Veš, pa sem še vedno tu!
Vsa polna sem strahu,
da te morda nikoli več ne bo!

Šla bi …
A kako naj grem,
ko brez srca nikamor
sploh ne zmorem
in ne smem!

Brigita Ramovž

Rada bi jo zajela!

TVOJA LJUBEZEN

Blizu mi je,
a zveni kot ugrezanje morja,
preden se zažene v skalovje,
v strahu, da se čezme razlije
in ne najde več poti nazaj.

Rada bi jo zajela
in se je oklenila,
hotela bi,
da me odnese globoko vate
in potem bi bilo
morje voljno in prizanesljivo,
rahlo bi naju božalo
in poljubljajo,
tam, kjer bolijo
najtemnejša brezna
in tam, kjer se v soncu
zrcalijo sanje.

Nevenka Klemenc

Ljubljana je najlepša poleti!

Med 20. julijem in 15. avgustom nikoli ne grem na počitnice. Zakaj? Ker je takrat Ljubljana najlepša. Zakaj? Ker je prazna. In danes sem se odločila, da bom zabeležila prizore, ki jih v naši prestolnici lahko vidim samo med prej imenovanima datumima. Med četrto in šesto, ko ponavadi ni ni ne konca ne kraja pločevini, so bile ceste skoraj prazne. Ker sem posnetke naredila med vožnjo in skozi vetrobransko steklo, kajpak niso najboljše kakovosti, vendar za silo bodo. Prijateljico je sicer skrbelo, da me bo ustavil policist, kajti fotografiranje je po njenem med vožnjo prepovedano. Ne fotografiranje, telefoniranje, sem ji odvrnila. In sva se smejali … Brez skrbi, nikogar nisem ogrožala.

Za vas sem v objektiv ujela razstavo otroških risb na Ljubljanici. Kot tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je očitno pred magistratom prevzel vlogo vodje gradbišča.

Prijateljičin kuža, ki sva ga peljali k veterinarju, je zdrav. Tudi njega sem fotografirala, ampak sem ga pozabila vprašati, ali dovoli objavo svojih fotografij, zato ga žal ne boste videli. Je pa zelo čeden. In da, nikakor ne smem pozabiti, da imam nova očala. Prav luštna, rdeče barve. Kot tudi tri … Menda se jim reče masažne ploščice. Mogoče kdo ve, kako se te reči uporabljajo? Priznam, kupila sem jih, ker so tako lepo dišale in v nekem prepričanju, da gre za mila. Vsaj tako so videti. Jih preprosto dam na telo in se masiram, one pa se kot krema vtrejo v kožo? Pogrešam svojega princa. Njegove roke, moja koža, masažne ploščice, prečudovite sladke vonjave, to bi bil večer. Ampak žal … Naj bo za nocoj to dovolj, kajti Al Bundy me že čaka.

Dotik, ki želi vse!

PRIZNAM

Priznam, kriva sem …
Prišla sem preblizu
in sedaj te vznemirjam …
Nič ni naključno,
ne čustvo, ki daje vse,
ne dotik, ki želi vse.
V tvojih dlaneh se odpiram,
ko klešeš ljubezen,
v najčudovitejši liniji
dolgo odložene strasti …

Nevenka Klemenc

Na koncu nekdo mora plačati!

Razmišljala sem, zakaj nekateri ljudi preprosto izzivajo usodo. Kot bi bili hoteli, da se jim kaj zgodi. Kajpak tega ne želijo, vendar se gotovo zavedajo, da s svojim vedenjem to lahko povzročijo. Norenje z motorji, plezanje na osemtisočake, skakanje z letal, čolnarjenje po jezih hidroelektrarn in še kaj bi se našlo. Prišla sem do zaključka. Ker vedo, da imajo ob sebi najmanj enega človeka, ponavadi pa kar več ljudi, ki jim bo kril hrbet. Prevzel odgovornost za njihovo neodgovornost.

Nesreče se dogajajo. O tem ni nobenega dvoma. In četudi smo še tako zelo previdni in se izogibamo tveganemu vedenju, se nam lahko kaj zgodi. Mož in oče se pelje iz službe, zgodi se prometna nesreča, mož in oče umre. Bolečina nikoli povsem ne izgine. Žena se prekleto namuči, da sama otroka “spravi h kruhu”. Tragedija, ki je ni bilo mogoče preprečiti. V tej zgodbi so žrtve vsi. Ste se kdaj peljali na Jezersko? Po tisti vijugasti cesti. Ki je polna adrenalinskih odvisnikov, ki “morajo imeti nekaj od življenja”. Na motorjih norijo, kot da bi bili brez glave. In ne, niso vsi mulci. So tudi moški v zrelih letih. Ki gotovo imajo doma ženo in otroke. Vedo, gotovo vedo, da se lahko polomijo in do smrti ostanejo invalidi. Gotovo tudi vedo, da lahko umrejo. Bi slednja dva primera lahko opisali kot tragedijo? Da, ampak samo za najbližje. Ne pa tudi za “adrenalinskega odvisnika”. Ki ve, za to pa to tudi dela, da bo nekdo poskrbel zanj, če bo ostal na vozičku. Ki ve, da bo nekdo poskrbel za njegove otroke, če se bo njemu kaj zgodilo.

V življenju je tako. So stvari, ki jih je treba narediti. Ker jih je preprosto treba. Ne gre drugače. Če v gospodinjstvu eden ne pomije posode, jo bo moral drugi. Če eden ne opere perila, ga bo moral drugi. Če eden ne bo plačal položnic, jih bo moral drugi. In tisti, ki se posode, perila in položnic ne dotakne, dobro ve, da se bo vsega tega dotaknil tisti drugi. Tisti, ki mu krije hrbet. Če veš, da tistega drugega ni, narediš sam. Postaneš odgovoren. Ker moraš postati. Ne stokaš, kako bedno je to življenje, da se moraš ukvarjati s posodo, perilom in položnicami in preprosto se ukvarjaš. In če veš, da doma nimaš žene, ki te bo stregla od spredaj in zadaj naslednjih trideset let, ko boš ostal na invalidskem vozičku, prekleto dobro premisliš, preden se greš adrenalinske užitke. In če veš, da tvoji otroci nimajo ne mame in ne babic, prekleto premisliš, preden se podaš na osemtisočaka in jih prepustiš na milost in nemilost državi ter rejnikom.

Užiti življenje do konca. Doživeti vse, poskusiti vse. Živeti polno življenje. Ničemur se ni treba odreči. Vse to si zaslužimo, mar ne? In kaj si zaslužijo tisti, ki ne užijejo življenja do konca, ki ne doživijo vsega, ne poskusijo vsega? Da na koncu plačajo račun.

Vsak neodgovoren ob sebi potrebuje odgovornega. Da plača račun za njegovo neodgovornost. Ker račun, če je narejen, na koncu nekdo mora plačati. In to je vedno tisti, ki je odgovoren.

Ima takšen, ki v tem trenutku z motorjem nori po vijugasti gorski cesti rad svojo ženo, svoje otroke, svojo mamo in očeta? Ne, rad ima samo sebe. On uživa. Medtem ko omenjeni trepetajo, ali se bo tudi nocoj živ in zdrav vrnil domov. Čeprav si on tega ne zasluži. Takšne ljubezni že ne.

Z željo v duši …

PRIHAJAM TI NASPROTI

Prihajam ti nasproti,
s spuščenimi lasmi
in z željo v duši,
da mi odpreš vrata sveta.
Začutila bi rada ljubezen
in tvoje toplo naročje,
padala bi rada v modre globine
in čutila vsak tvoj utrip.

Prihajam ti nasproti
in čakam, da se stemni,
da ne boš videl mojega obraza,
ker danes te bom ljubila,
čeprav si me ranil.
Želim še zadnjič čutiti
pomen tvojega dotika.
Zvezala ti bom telo
in te objela
z zaprimi očmi
in sanjala tvoje poželenje.
Še zadnjič to storim
in odidem v mrak.

Tamara Vasić

Ti si moja ljubezen …

ČUTIM TVOJE SRCE

Čutim tvoje srce
skozi oddaljene poti.
Kjerkoli si,
sem jaz s teboj.
V nemirni noči
pošiljam utrinke zvezd,
ki nosijo ljubezen
v tvoje naročje.
V vrvežu dneva
sledim sončnemu žarku,
ki šepeta s tvojo dušo
in zaide s sijajem sreče.
Ti si moje nebo in zemlja.
Ti si moje morje in reka.
Ti si moja bolečina in sreča.
Ti si moja ljubezen.

Tamara Vasić

Njemu …

TEBI

Samo enemu dala sem svoje srce,
samo eden bo večno moj.
Ljubezen ne pozna meja,
čeprav sta narazen daleč oba.
Hrepenenje najslajše obdaja ju,
misli se njune v daljavi spajajo.
Sreče ne skali ne vihar,
ne dež, ne veter in ne človek.
Vem, da vrnil se bo.
In njegova vrnitev mi bo
najlepši dar življenja
in najine sreče nihče ne bo skalil.

Marjana Škrobar

Hvala ti za drobne urice sreče!

KJE JE LJUBEZEN?

Želim si toplih dni,
želim ljubezni vroče,
želim si razumevanja
in srčnih radosti.
A nihče mi je ne da,
ljubezen zase vsak ima.
Srce prepolno je miline,
ljubezni nima več,
trepeče le za bilko v snegu,
ki vene,
kot vene ljubezen tvoja,
ki se je komaj začela.
Hvala!
Hvala ti za tople dneve sonca …
Hvala!
Hvala ti za drobne urice sreče …
Sedaj ni tebe in ne ljubezni,
le hlad dneva stresa me …

Marjana Škrobar

Kaj moškega naredi lepega?

Tri prijateljice sedijo za mizo in kofetkajo. Mimo pride moški. Vse tri si ga dobro ogledajo. Prva reče, da ji niti malo ni všeč. Druga pravi, da je kar v redu. Tretja pa izjavi, da je izjemno lep. Isti moški, trije povsem različni opisi. Kaj je torej tisto, kar moškega v naših očeh naredi lepega?

Jaz, na primer, ugotavljam, da so vsi moški, v katere sem bila hudo zaljubljena, imeli na levem licu na skoraj povsem istem mesto veliko materino znamenje. Vem, smešno, vendar je res tako. In nikakor jih nisem izbirala po tem kriteriju. V bistvu tega znamenja niti opazila nisem, dokler nisem bila že zaljubljena. Vsi so imeli široke, že skoraj boksarske nosove. In za vse sem sprva mislila, da imajo rjave oči, vendar se je pozneje iskazalo, da so zelene. Vsi so delovali strašno resno in odgovorno. Vsi so bili strašno strogi. In vsi so svoji resnosti in strogosti navkljub imeli zelo nežna srčeca. Tako nekako je videti lepota skozi moje oči.

Če rečemo, da sem jaz ena izmed treh prijateljic, ki je kofetkala, potem lahko rečemo tudi, da bi drugi dve moško lepoto opisali povsem drugače. In kaj v vaših očeh moškega naredi lepega? Ste se kdaj vprašale, zakaj se ozirate za vitkimi moškimi, medtem ko ima vaša sodelavka raje mišičaste, zakaj rade pogledate plavolasce, medtem ko se vaša sestra ozira za temnimi, zakaj pravite, da so modre oči najlepše, medtem ko vaša najboljša prijateljica prisega na moške, ki imajo temne oči? Imamo to v “programu”, ki smo ga dobile ob rojstvu? Mogoče iščemo podobnega očetu? Ali pa je na nas naredil tako globok vtis dobri mož in oče, ki smo ga kot deklice opazovale na morju, kjer bil s svojo družino in smo se odločile, da je tako videti princ iz sanj? Kajti večina žensk, če sodim po sebi in svojih prijateljicah, se zaljublja v moške, ki so si po telesnih in osebnostnih lastnostih med seboj podobni. Jaz, na primer, ko se s prijateljico sprehajam po mestu, vedno vem, za katerega moškega bo rekla, da je čeden in katerega sploh pogledala ne bo. Skratka, kaj je tisto, kar moškega v naših očeh naredi lepega?

Ker fotografije tistega najlepšega na svetu ne smem objaviti, če ne želim z današnjim dnem postati njegova najhujša sovražnica, pač za konec eden, ki je nekoliko manj lep …