Žogca v ofsajdu

In nič več v pričakovanju sodnikove piščalke!

Archive for julij, 2008

Žogca ima žogco!

Vnesel zogca na julij 29, 2008

Ko je bila Žogca na potovanju, je prispelo obvestilo o pošiljki. In tako sem se v soboto odpravila na pošto. Po žogo Adidas EU08 Hardground in jopo Golgeter, ki sem ju dobila kot glavno nagrado za najboljši blog o EURU 2008. Prijaznim ljudem iz Golgeter shopa se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem. Za jopico je zaenkrat še prevroče, zato pa žogo veselo brcam po stanovanju in jo prav kmalu kanim brcati tudi na gol. Nekaj fotografij moje nagrade.

Vendar pa žoga in jopica nista edino, čemur sem se izjemno razveselila. Še nekaj je. Nekaj, kar na tem svetu najbolj božansko diši. In Žogca je tega dobila toliko, da bo božansko dišala vsaj eno leto. Potem pa, če ne bo prišel nov paket, se bo kar odpravila ponj v Ameriko. Čeprav mislim, da ne bo treba. Ker, priznam, raje bi šla v Rusijo. Vsekakor že načrtujem novo potovanje. Tistega na Irsko, Škodsko in v Anglijo še ne. Prej, tako sem se odločila, grem v Bratislavo in Krakov. Še prej pa, moja šefinja bi se gotovo strinjala, moram veliko delati. Ker pa sem bila zadnje dni tako zelo pridna, se bom nocoj razvajala. Naročila si bom pico in gledala bom svojo trenutno najljubšo humoristično nanizansko, namreč Married with children. “Obnavljam” jo že nekaj mesecev in prišla sem do devete sezone. Torej me z Bundyjevimi čaka še kar nekaj smeha. Še nekaj fotografij mojega dišečega zaklada …

In še nečesa ne smem pozabiti, kajti polepšalo mi bo veliko juter. Svojih dveh “kavnih prijateljev”, ki jih bom znova lahko dajala v kapučino, da bi ubila še tisto malo okusa po kavi. In dveh “belgijskih kavic”, ki pa okusa po kavi sploh nimata. Mogoče pa bom vseeno šla v Ameriko. Stric bi me bil zelo vesel, vendar je povsem obupal nad menoj, kajti vabi me že več kot deset let. Oktobra praznuje sedemdeset let in zaželel si je, da bi jaz na zabavo prišla kot presenečenje. Verjetno bi bila z rdečo pentljo na glavi kar luštna … In dolar je tako nizek, da bi se mi po ameriških trgovinah verjetno odpirala nebesa.

Ker je tale objava kar malo preveč vesela, verjetno najbolj vesela, odkar pišem blog, bom za konec vseeno dodala, da pogrešam svoja princa. Oba. Tistega dvonožnega kot tudi tistega, ki je okoli tekal s štirimi nogicami. Nehehno sta v mojih mislih.

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Mojemu lepemu princu …

Vnesel zogca na julij 25, 2008

Io ritorno perche ho bisogno di te …

Nekoč sva Lauro poslušala skupaj. Kamorkoli sva šla, vedno je dal gor njen disk. Pogrešam ga. Aja, Žogca je nazaj. Znova v svojem ofsajdu. Danes ali jutri bom objavila potopis z vsemi zanimivimi prigodami, kajpak jih bom opremila z veliko fotografijami. Posnela sem jih namreč več kot osemsto. Zdaj pa moram delati, delati in delati, ker jutri v Ljubljano pride druščina francoskih mladičev, ki sva jih z ameriško sopotnico spoznali v hostlu v Budimpešti. Obljubila sem jim, da bom žurirala z njimi. Če ta konec tedna v Ljubljani srečate trezno Slovenko s štirimi pijanimi Francozi, sem to gotovo jaz. Zdaj pa res delat. Čeprav, priznam, v mislih že načrtujem naslednje potovanje, ki se “mora zgoditi” konec avgusta, začetek septembra. Potovanje je še vedno samo v glavi, zato lahko pride do velikih sprememb in na koncu pristanem v Rusiji, ampak zaenkrat velja, da grem … Dublin, Galway, Dublin, Belfast, Dublin, Liverpool, Manchester, Leeds, Glasgow, Edinburgh, Newcastle in od tod domov. Še prej pa, upam, greva s prijateljico za nekaj dni v Rim. Zdaj pa res delat. Še dva nepomembna podatka. Rito imam trdo kot kamen od vse te hoje, najmanj dvajset kilometrov vsak dan. Od te iste hoje pa imam noge, kot bi prišla s kakšne zares hude bitke. Zdaj pa prav zares delat.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Crocsi, junk food in veliko lepih spominov!

Vnesel zogca na julij 25, 2008

V nekaj stavkih bi potopis lahko bil videti takole. Praški tlakovci in dr. martinske nikakor ne gredo skupaj. Tudi od crocsov lahko dobiš žulje. Na vzhodu je vse še bolj po domače in na hojladri kot na jugu. Američani nočejo jesti nič drugega kot junk food. Žogca zmore deset dni hoditi od jutra do mraka in preživeti. Češka nima evra in to je dobro vedeti, preden v avtomate, ki hočejo »nekaj po imenu kč«, tlačiš evrske kovance. Ozračje se ne more tako močno segrevati, če je sredi poletja skoraj zima. Vzhodne prestolnice so prečudovite in vsekakor vredne ogleda. Kajpak ne bo šlo samo v nekaj stavkih …

Po deseturnem valjanju po vlaku sva se z ameriško sopotnico znašli v Pragi, kjer naju je čakalo prvo presenečenje. Nakup vozovnice za metro. Kakšne so to številke? In kaj je ta kč poleg številk? Aparat hoče krone? Mar Češka nima evra? Ajoj! Tekanje po postaji. Je ob tej pozni uri odprta še kakšna menjalnica? Ena je bila. In zanimivo, ima najboljši kurs v celi Pragi, če izvzamemo židovsko četrt. En dobronameren nasvet. Nikar ne menjajte denarja v središču Prage. Kurs je namreč tako lopovski, da na vsakih petdeset evrov izgubite najmanj deset evrov. Poudarek je na besedi najmanj. Po prihodu v hostel ob polnoči sva se takoj odpravili na sprehod po Pragi. Prvo, kar opaziš, so opozorila o novem zakonu, ki prepoveduje popivanje na javnem mestu. Še en zakon, ki se ga nihče ne drži. Na vsakem koraku, na vsaki klopci, so Angleži, Španci in drugi (predvsem pa so zastopani imenovani), ki vase alkohol zlivajo v litrih. Povsod mrgoli tudi Korejcev, Japoncev, Kitajcev, skratka Azijcev, ki kajpak ne pijejo, ampak pridno fotografirajo in snemajo.

Naslednje tri dni sva hodili, hodili in hodili ter po dolgem in počez obdelali Prago. Če napišem, da sva vsak dan prehodili dvajset kilometrov, sem bila mogoče celo skromna. Tretji dan so dopoldne moja stopala odpovedala. Dr. martinske, v katerih sem prehodila po Evrope, niso bile kos praškim tlakovcem in so morale v vrečo, kajti bolečina je bila prehuda. Ker nisem imela nobene volje skakati od trgovine do trgovine in iskati primerne superge, sem zgrabila prve crocse, ki sem jih videla. Četudi sem vedno bila nasprotnica crocsov. In četudi, verjeli ali ne, v Pragi stanejo še precej več kot v Ljubljani. Crocsi so takoj v Pragi dobili še dva okraska. In potem po dva v vsakem nadaljnjem mestu. Žal je eno mesto »padlo ven«, namreč Krakov. Kajti moja ameriška sopotnica je danes zjutraj imela let v New York in tega nikakor ni bilo pametno zamuditi. Pa kdaj drugič. Takole so bili crocsi videti ob nakupu in tako na poti domov.

V Pragi je padla odločitev, da je naslednji na vrsti Dunaj. Priznam, hotela sem v Bratislavo, kajti na Dunaju sem pred dvema letoma preživela deset dni in ga temu primerno povsem raziskala. Ker jaz Bratislavo lahko vidim kadarkoli, moja ameriška sopotnica pa Dunaja kajpak ne, sem se strinjala z Dunajem. Potovali sva ponoči. To je bila najbolj pestra noč potovanja. Pozno zvečer sva se pojavili na praški železniški postaji. Gospe, ki prodaja vozovnice, sva pod nos pomolili listek, na katerem je pisalo Praha – Wien, departure 22.06, arrival 06.05. Kajti vse sva natančno raziskali na internetu. Plačali sva vozovnici in na njiju je lepo pisalo Praha – Wien, kajpak brez datuma in ure odhoda, kajti vse vozovnice prodajajo na takšen način. Ko sva na tabli odhodov iskali najin vlak, ga nisva našli. Bil pa je vlak, ki je ob 22.06 šel iz Prage v Humanne. Nič, treba bo na informacije. Kjer nama je neka druga gospa potrdila, da je to ta vlak in še navrgla, da ob 06.05 prispe na Dunaj. To je torej to. Ko sva se veselo valjali po kabini, po pol ure vožnje vstopi sprevodnica, ki nama pove, da morava ven, kajti imava vozovnico za drugi razred, to pa je prvi. Mimogrede, kot da je to nepomemben podatek, nama še pove, da ta vlak ne gre na Dunaj, ampak v Humanne. In če želiva na Dunaj, morava ob 01.35 z vlaka in počakati na vlak, ki pride ob 03.30. Kajpak na neki postaji v nekem mestu, katerega nihče ne najde na zemljevidu. Po mojem vztrajanju, da je to nemogoče in da kakšen vagon gotovo gre na Dunaj, če so nama prodali vozovnici … Ne, ne in ne. V drugem razredu pa en cel kup kmetov, namenjenih v ta Humanne in kot najboljši znak, da vlak ne gre na Dunaj … Nikjer nobenega azijskega turista. Po kar nekaj prehojenih vagonih in nobenem človeku, ki bi razumel angleško, naletiva na enega prijaznega mulca, ki mi pove … Lady, this train is going to Humanne. Še nekaj vagonov in spalnik. Sprevodnik, ki zna angleško. Ta mi razloži, da ima vlak dva spalna vagona in eden gre na Dunaj. Zmagali sva! In dobili tretma, ki je vreden princesk. Čeprav nama ni bilo mar, čepeli bi tudi na hodniku, samo da prideva na Dunaj. Sicer sva to razkošje doplačali, ampak ta spalnik je bil pomanjšana različica razkošnega hotela.


Presenečena sem bila, da sta se me oba prijazna mladeniča iz dunajskega hostla spomnila izpred dveh let. In četudi ta hostel ni nič kaj posebnega, je prijaznost osebja razlog, da se vanj še kdaj vrnem. Kajti gotovo se bom na Dunaj še vrnila. Če bi se morala kdaj preseliti iz Ljubljane, bi za svoje bivališče izbrala prav Dunaj. In verjemite, videla sem večino evropskih prestolnic.

Potem je bila na vrsti Budimpešta. Ki sva se je obe malo bali. Ne samo zaradi orjaškega zemljevida, ki se je nahajal v knjigi o Budimpešti. Predvsem zaradi popolnega nerazumevanja jezika. V Pragi sem jaz razumela vse, prav tako na Dunaju, kjer sem odlično poznala tudi mesto, v Budimpešti pa … Raziskave, ki kažejo, da od vseh evropskih narodov, prav Madžari znajo najslabše angleško, resnično ne lažejo. In kot bi bila v Beogradu, nič ne dela, kot bi moralo. Tudi sicer me je Budimpešta precej spominjala na Beograd. Na postaji sva zamenjali denar, od neke Indijke dobili navodila, kam morava in potem … Avtomat za vozovnice ne sprejema bankovcev, samo kovance. Midve pa sva kajpak imeli bankovce.

Nič, greva na podzemno in če bo prišel inšpektor, se bova delali nori. Moja ameriška sopotnica je zagnala paniko, da naju bodo zaprli … Japajade, Evropa ni »demokratična Amerika«, kjer za vsako traparijo prespiš v zaporu. Greva! Vendar Budimpešta tudi ni kot druge evropske prestolnice, kjer je vse prepuščeno aparatom in naključnim obiskom inšpektorjev. Ob vstopu stoji toliko zaposlenih, ki preverjajo vozovnice, da je takšen podvig nemogoč. In je kajpak čudovit znak, da Madžari niso prav pošten narod. V vrsto. V dolgo vrsto, kjer se vozovnice prav po polžje prodajajo na roke. Trajalo je pol ure. Ena postaja z metrojem in potem ven na tramvaj. Še prej pa v McDonalds po hamburger, da dobiva kovance. Ampak hudir, na tej postaji pa prav noben avtomat za vozovnice ne dela. In spet vse znova. Naj povem, da nikjer v Budimpešti nisva naleteli na delujoč avtomat, pa čeprav stojijo na vseh postajah. Hostel v Budimpešti je bil daleč najlepši in družba je bila tam najboljša, spanja pa najmanj.

Ob osmih zjutraj sva začeli z ogledi in se do desetih zvečer nisva vrnili v hostel. Potem pa sem jaz tja do treh, štirih zjutraj kartala s štirimi francoskimi mladiči ali pa čvekala z avstralskimi Srbi. Četudi sva se na moč trudili, da bi videli vse, kar je mogoče videti, je vseeno zmanjkalo časa. In bom morala nazaj. Kajti zelo si želim videti še Muzej kipov in Hišo groze. Na poti domov sva se na hitro ustavili še v Zagrebu, da sem ji pokazala še glavno mesto naših južnih sosedov in potem v Ljubljani …

Ona je takoj tekla v McDonalds, jaz pa na dobri stari kebab. Verjemite, moja ameriška sopotnica v vsem tem času v Evropi ni poskusila prav nič, kar ni bilo ameriško. In verjemite, minilo bo kar nekaj let, preden jaz znova stopim v McDonalds, Burger King ali KFC. Na fotografijah si lahko pogledate, kaj sva jedli. Če je kdo uspel prešteti vse kalorije, mi jih lahko sporoči. Po prihodu domov so šli crocsi takoj v omaro, ven pa sem privlekla svoje sandalce in balerinke. Čeprav, roke na srce, bom nekaj dni raje čim več v copatih. Noge imam zatečene, kot bi bila v osmem mesecu, hkrati pa so še polne odrgnin in žuljev. Vendar je vredno, kajti jaz na takšnih počitnicah najbolj uživam. Ker toliko lepega vidim.

In še … Žogca ne bi bila Žogca … En mladi gospodič me je na Dunaju tako zelo spominjal na mojega lepega princa, da sem se sredi parka razjokala. Bil mu je podoben kot jajce jajcu. Ne po zunanjosti, ampak po vedenju. Pol ure je s svojo izvoljenko v parku poziral profesionalnih fotografom. Verjemite mi, na vseh poročnih fotografijah ima v roki mobilni telefon.

Tudi moj princ je govoril, da kani na najini poroki viseti na telefonu, kajti služba je menda najpomembnejša in vse drugo lahko počaka. Žal nikoli ne bom izvedela, ali je mislil resno. Skratka, oba sta bila strašno luštna. Vsekakor upam, da bo pravljica dunajskega para trajala dlje kot najina.

Sto fotografij s potovanja boste našli v mapah, ki imajo v naslovu kratico PDB.

Posted in Potovanja | Leave a Comment »

Naj sosedu ne crkne krava!

Vnesel zogca na julij 19, 2008

Prvi del EURA 2008 je končan. Reprezentanca, za katero navijam že skoraj dve desetletji, je pričakovano izpadla. In ker za nekoga moram navijati, kajti to da tekmovanju prav poseben čar, sem se danes odločila, da bom navijala za … Hrvate. Naj južnemu sosedu ne crkne krava. Naj ne crkne tudi zahodnemu, Italijani so mi vedno bili prav posebej ljubi. Tudi za njih bom navijala.

Vas zanima, kako na stavnicah stoji vaš favorit? Po končanem prvem delu zaključnega turnirja stare celine je slovita angleška stavnica William Hill objavila novo stavno razmerje. Na njej ima največ možnosti za zmago Nizozemska (7-2). Drugi favorit je Španija (4-1), nato sledijo Portugalska (9-2), Italija in Nemčija (11-2), Hrvaška (7-1) in Rusija (14-1). Ljubitelji stav si največje dobitke lahko obetajo, če svoje denarce položijo na Turčijo. Za vložen funt ali evro jih bodo prejeli kar 25.

Nocoj se začne zares, Nemčija bo igrala s Portugalsko. V petek se bosta pomerili Hrvaška in Turčija. Nizozemska in Rusija bosta igrali v soboto, nedeljska poslastica pa bo dvoboj Italije in Španije. Moja napoved je, da se bodo v polfinale uvrstile reprezentance Nemčije, Hrvaške, Nizozemske in Italije. Ampak pustimo se presenetiti. Mogoče že nocoj …

Posted in Nogomet | Leave a Comment »

Preprostost greha našega je sladka!

Vnesel zogca na julij 17, 2008

ZAKRINKAN OBRAZ

Zakrinkan obraz
postal je tvoj obraz
in ustnice,
ki se bližajo mojim,
so tvoje?
Neizpoljenje želje po tebi
me zavajajo,
da ne ločim več
stvarnosti od sanj.
Privid se me dotika
s tvojim dotikom,
ki ga čutim
in bi ga čutila med tisoči.
Gorim v čistosti
hlastajočega plamena,
kot da spet blodim po blodnjaku.
V pričakovanju
prvega zbližanja s teboj
že skoraj norim
v te ihtave dlani,
kajti rade bi te ljubile,
te jemale in ti dale …

Preprostost greha našega
je sladka!

Ingrid Peinkicher

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Začaran krog želja!

Vnesel zogca na julij 14, 2008

POBOŽAJ SRCE

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
V njih je snop zlate svetlobe,
ki potrebujem jo za tiho upanje.

Za radost lepega trenutka
podarjam življenju zaklad.
Samotne so dolge poti,
ker me na njih spremlja nemir.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Vrnem ti jih, obljubim ti,
saj veš, mladost prehitro mine.

Ostani pomladna meglica,
ki sluti vedrino poletja.
Z listjem jesen bo prekrila sledi
in zima v snegu jih bo izgubila.

Začaran je ta krog želja,
kjer se odvija večna bitka.
Zanima me, če bom izšla
iz nje kot zmagovalka.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Ne vem, če bom imela moč,
da grem brezbrižno mimo tebe.

Spomin se drzno posmehuje,
ko mi nariše tvoj obraz.
Ne morem se upreti tej resnici,
ki mi poje vedno isto pesem.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Če boš kdaj sam in žalosten,
vrnem ti jih, obljubim ti.

Sonja Bokal

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Oslepela sem!

Vnesel zogca na julij 13, 2008

ČAKALA SEM

Čakala in upala sem,
da mi nekoč -
nekdo ali nekaj -
postane – Bog.

V travah in vetru
sem ga iskala,
v tišinah noči
in pesmih
rojevajočih juter.

Prišel je zvečer.

Za okni z ledenimi rožami
je prodajal poletje.

Oslepela sem.

Še danes ne vem,
s čim me je pribil na križ.

Vanda Šega

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Tu sem in te čakam!

Vnesel zogca na julij 13, 2008

PLAČILO ZA SANJE

Tu sem in te čakam,
poškrobljena v normalnost …
Vsa podkožna rezila
rožljajo, salutirajo
vsaki moji odločitvi,
ki me pogrezne v mrak,
globoko,
k najtemnejšemu glasu,
ki scvre vse bolečine …
S plešočim srcem,
z ljubeznijo,
prikovano na nemogoče,
bo večnost moja.
Trgam se od sebe,
še zadnjič se zazrem v preživeto,
v srčne prekate,
raztrgam se …

Niste plačali za tole?
Jaz sem.

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Vse dam, srca nikoli več!

Vnesel zogca na julij 13, 2008

Nahrbtnik je pripravljen, vozovnica InterRail je v žepu in sobe v hostlih rezervirane. Pet držav me čaka, da jih raziščem. Še nikoli si nisem tako zelo želela oditi iz Ljubljane. Še nikoli nisem bila tako vesela, da zapuščam svoj dom, v katerem so na steni še vedno njegove fotografije in v predsobi še vedno stojijo njegovi copati. Najrajši sem ga imela na celem svetu, on pa me je pred pol leta izdal kot žensko, potem pa pred tednom dni še kot človeka. In tista slednja izdaja je bolela še veliko bolj. Nekaj dni po večih več kot prijateljskih pogovorih mi je v želji, da se prikupi nekomu, katerega bi težko imenovala človek, v srce povsem zavestno zaril mesarski nož. On, ki mi je vedno govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli izdal. Odhajam vedoč, da me nima rad in da me nikoli ni imel rad. Odhajam še bolj odločena, da moški odslej lahko od mene dobijo vse, vendar srca ne bodo nikoli več. Ljubila sem, ljubila z vsem srcem, z vsem svojim bitjem. Po vsem, kar se mi je zgodilo, ne verjamem več v ljubezen. Ljudje, ki te dvigujejo v oblake in še višje, dokler jim nečemu koristiš, te bodo tlačili v najbolj umazano blato, ko bodo ugotovili, da si od tega lahko obetajo še večjo korist. Nikoli več ne bom nikomur dovolila, da bi me stiskal k sebi, kot da mu pomenim vse na svetu, kot da se boji, da me bo izgubil. Nikoli več ne bom verjela lepim in še lepšim besedam. Veste, kaj najbolj boli, kaj od vsega najbolj boli? Na koncu, na samem koncu, je, da bi s sebe spral slabo vest, rekel, da ga nimam rada. On, ki je zdaj dokazal, da nikoli ni imel rad mene.

Z nahbrtnikom na ramenih, vozovnico InterRail v žepu in s solzami v očeh odhajam. Za nekaj časa se poslavljam od vas in grem v svet. Odhajam žalostna.

Posted in Ljubezen | Leave a Comment »

Ekstaza pleše!

Vnesel zogca na julij 12, 2008

PRVINSKOST

V tvojem ritmu
pretresava moje telo,
ko se spavaja v sunkih …
Zrcalo je rosno
in pot curlja s telesa …
Vedno bolj te čutim,
a še te hočem,
bližje in globlje, močneje …
Z nohti rišem po tvojem hrbtu
in glas ječi kot lačna zver …
Skozi zeleno … Jezera nad njo …
Sla hlepeča dviga prsi
v sladko bolečino,
bela luna, vtisnjena na koži
nad rdečim …
Spekter pameti molči,
molčijo zvezde …
Osvetljeni so vrhovi,
ekstaza pleše …
Zapeljana in taleča …
Pahnjena čez rob …
Lebdeti … Samo lebdeti …
Skozi zeleno …
Jezera nad menoj …

Ne moreš se premakniti
iz dišečega po njej …
Še vedno me čutiš vsepovsod …
Puhtečo iz svetlobe.
Mehko … Kot sanje …
Z mojo skrivnostjo
v mislih odideš …

Nevenka Klemenc

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Ljubim svoje telo, svoja čustva in svoj um!

Vnesel zogca na julij 12, 2008

Kdor bere moj blog, je gotovo opazil, da mi gredo najbolj v nos tako imenovani poduhovljeni ljudje, kajti z vsakim dnem se mi bolj dozdeva, da je tisto, kar se skriva za vso to duhovno navlako, precej temačno. Zakaj tako mislim? Toliko besed o tem, kako bi morali imeti sebe preprosto radi in kako je osnova vsega ljubezen do samega sebe, ko je tisto, kar ti ljudje počnejo, v resnici beg od samih sebe.

Zadnje dni sem sprašujem, kako zelo hude primankljaje morajo imeti v sebi ljudje, ki kot spužve vpijajo duhovnost in jo potem drugim “prodajajo” kot pot do sreče. Učijo, da je treba ljubezen iskati in najti v samemu sebi, a zato potrebujejo tisoč in eno teorijo od zunaj.

Srečen človek ne potrebuje duhovnosti.
Potrebujejo jo tisti, ki niso srečni. Vse te teorije so, vsaj jaz tako mislim, samo analgetiki in antirevmatiki, ki jih dajejo na rane, katerih ne uspejo zaceliti in s katerimi ne znajo živeti. In če naj bi človek resnično moral biti srečen s samim seboj ter za srečo ne potrebuje nikogar in ničesar, potem ne potrebuje tudi duhovne navlake.

Zakaj pravim, da je to beg pred samim seboj? Po njihovo … Če se poistovetim s svojim telesom, z njegovimi željami in s potrebami, to nisem jaz. Če se enačim s svojimi čustvi in strahovi, to nisem jaz. Če se enačim s stvaritvami svojega uma in prepričanji, to znova nisem jaz. Ne, dragi moji, prav to sem jaz. Jaz sem moje telo, jaz sem moja čustva in jaz sem moj um. Jaz ljubim svoje telo. Ljubim svoja čustva. Kot ljubim tudi svoj um. Poduhovljeni ljudje nas učijo, da je temelj trpljenja naše istovetnje s telesom, čustvi in z umom. Trpela naj bi zato, ker sem jaz jaz? Zato naj postanem nekaj drugega, da ne bom trpela? Razumete, zakaj pravim, da bežijo stran od sebe?

Moje telo je sposobno neverjetnih užitkov. Kot je sposobno tudi neverjetnih bolečin. Nobenega telesa nikoli ne bom ljubila, kot ljubim svoje telo. Moja čustva so tista, ki so sposobna brezmejne ljubezni. Zaradi slednje se je enkrat zgodilo, da sem tudi brezmejno trpela, vendar svoja čustva ljubim in jih ne bom krivila za to, da mi nekdo drug brezmejne ljubezni ni bil sposoben vračati. In moj um, moj največji ponos …

Ko mi telo več ne bo dajalo izjemnih užitkov, ampak samo še bolečino, ko bodo moja čustva umrla ali pa jim ne bom več kos, ko se ne bom več mogla ponašati s svojim umom, takrat bom mogoče, samo mogoče, sebe iskala nekje drugje. Da mi bo laže živeti. Čeprav, kolikor poznam sebe, dvomim. Kajti preveč sem ponosna nase, da bi sebe zanikala zaradi nečesa, česar še nihče nikoli ni bil sposoben dokazati.

Poduhovljenost sem cenila,
čeprav se z njo nisem nikoli ukvarjala, dokler sem jo opazovala od daleč in sem verjela, da je poduhovljen človek hkrati tudi dober človek. Odkar vem, da so prav ti ljudje vedejo kot najbolj podivjane in najbolj krvoločne zveri, ko jim stopiš na ego, katerega naj bi tako ali tako že zdavnaj presegli … Zame je to samo maska, ki si jo nadenejo ljudje, ki ne sebi ne drugim ne upajo pokazati pravega obraza. Že vedo, zakaj.

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Rdeč tulipan v vazi mojih spominov!

Vnesel zogca na julij 10, 2008

SMISEL NEKEGA MOJEGA DNEVA SI BIL

Smisel nekega mojega dneva si bil,
sreča nekega mojega večera.
Rdeč tulipan
v vazi mojih spominov.

Jaz pa potrebujem
popotno palico,
trdo in grčavo,
za vsak dan,
za vsako pot.

Neža Maurer

Posted in Poezija | 1 Comment »

Koliko stane megla?

Vnesel zogca na julij 10, 2008

Na prodajalce megle sem alergična od nekdaj in z vsakim dnem se moja alergija samo še poveča. K pisanju naslednje objave me je spodbudila forumska debata o samomorih. Prebrala sem dve žalostni izpovedi o prijateljih, ki življenju nista bila več kos in sta se odločila, da ga na takšen način končata. Nato pa tudi izpoved gospe oziroma gospodične, ki je bila nekoč depresivna in polna samomorilskih misli.

Takole je napisala: “Prosim, da več ne govorite, da je ljubezen do samega sebe stvar odločitve, ker to ni res. Kot tudi ni res, da lahko vsak sam, če le hoče, spremeni svoj odnos do sveta, do okolice in do sebe. S takšnimi in podobnimi izjavami vplivate na ljudi, ki so potrebni pomoči na takšen način, da mislijo, da se ne želijo spremeniti, da so slabi, manjvredni in nesposobni.”

In smo pri prodajalcih megle. Ki preberejo pet knjig in vedo mnogo več od, na primer, psihiatrov, ki imajo za seboj dolgoleten študij in veliko izkušenj. Vendar razlika ni samo v znanju, razlika je tudi v odgovornosti. Prodajalci megle se je ne zavedajo, kajti če bi se je, ne bi prodajali megle. Teh neodgovornih ljudi pa kar mrgoli. Kot je v človeški naravi, da išče obliže za svoje težave tam, kjer so najbolj dostopni. Ljudje pograbijo preproste rešitve, ki pa ponavadi težav ne rešijo, samo še poglobijo jih.

Najhvaležnejša niša za prodajo megle in obljubljanje lahkih rešitev je duhovnost. Vsakdo se lahko razglasi za mojstra tega in onega, nihče pa ne nadzoruje škode, ki jo takšni šarlatani in šarlatanke lahko naredijo. Na tržnici duhovnosti vlada prakapitalistični kaos. Množica se drenja za svoj kos pogače in služi na račun naivnosti ljudi, katerih nihče ne varuje pred prevarami. Ta množica kaže silno malo strpnosti do vsega, kar ni na njihovi komunikacijski ravni. Velika večina se gre mojstrstvo, vendar ni dosegla niti prve stopnje duhovnega razvoja. Usta so jih polna etičnih vrednot, a jih sami kršijo. Govoriti o ljubezni, strpnosti, nesebičnosti in podobnem je neumno, če si sam poln nadutosti. In biti moraš prekleto nadut, da brez strokovne usposobljenosti sodiš o stvareh, za katere ljudi šolajo osemnajst in več let.

Koliko stane megla? Včasih tudi življenje samo.
Takšne, ki ljudi v stiski “rešujejo” s tem, da jim svetujejo (in tudi prodajajo) nošenje takšnih ali drugačnih obeskov ali obljubljajo rešitev vseh težav v jogi, bi jaz kaznovala. Tako visoko kaznovala, da bi prekleto dobro premislili, preden bi si znova s triletno usnjarsko šolo drznili soditi o tem, ali je nekdo depresiven ali samo pesimist. Kajti hudo dvomim, da kaznujejo sami sebe, ko izvedo, da je nekdo, ki se k njim obrnil po pomoč, končal na Žalah.

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Obrni se stran!

Vnesel zogca na julij 9, 2008

ČE KJE ME SREČAŠ

Če kje me srečaš,
se obrni stran!
Da ne zapaziš mojih bledih lic,
da ne uzreš usahlih solz sledi,
ki vse zaman so tekle,
da ne bodo v duše dno zapekle
in ne zgroziš se nad ugaslimi očmi.
Če kje me srečaš,
se obrni stran!

Če kdaj začuješ moj korak,
se umakni s poti!
Da me pogled tvoj ne zaloti,
ko iščem tvojih nog sledove
na samotnih stezah
in se mi toži po dobroti
tvojih močnih, toplih rok.
Če kdaj začuješ moj korak,
se umakni s poti!

Če spet zaslišiš glas moj,
zanj ogluši!
Da ti ne bo preveč težko pri duši,
da se ne spomniš tistega večera,
ko me poslušal
poln si vročega nemira
in sem potiho pripovedovala
povest o sebi,
v mir te zazibala …

Če kje zaslišiš glas moj,
zanj ogluši,
če ne ti bo preveč bridko pri duši!

Mila Kačič

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Nič več se mi ni treba bolečine bati!

Vnesel zogca na julij 8, 2008

OB MOJI KRSTI

Molčeč in tog stojiš ob moji krsti.
Zakaj si tako bled in onemel?
Mar nisi vedel, ko se bo jasmin ospel,
še mene našel boš v trohnečih vrsti?

Takrat, ko sem brezskrbna se smejala
prikriti grozi, ki v pogled ti je planila,
takrat, ko sem svoj prvi da dahnila,
mi smrt je čelo že zaznamovala.

Tako so mrzle roke, trdi moji prsti.
Še veš, kako sem tvoje kodre mednje ujela?
Na ustih mojih klepetavih
je beseda okamenela.

Le na očeh poljubov tvojih so sledovi,
na belo platno rdeči vezeni cvetovi …
Zato si nem in bled ob moji krsti.

Le naj nikar ti roka ne trepeče!
Premnogih otrdele črte si narisal
in zdaj, ko mene Bog
je v knjigo mrtvih vpisal,
še moje lice vtisni na papir.
Saj ni tema, glej, saj gorijo sveče,
črn zastor na obraz mi sence meče,
v teh temnih sencah našla sem svoj mir.

Poglej, kako me je smrt upokojila!
Ah, prelepo je tako spanje spati.
Nič več se mi ni treba bolečine bati,
kot izgubljena več ne bom blodila.

Poglej, kako me smrt je upokojila!
Ne smejem več se in nič več ne jočem.
A nekaj vendarle je pozabila …
Zatisnila mi ni oči,
da vidim tvojo roko, kako drhti …

Zdaj čakam in s pogledom prosim,
da tvoja draga usta bi dahnila
besedo, ki si pel jo, ne govoril.
Daj, tiho in sladko kot včasih
me pokliči: Mila!

Mila Kačič

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Mamica, pomagaj!

Vnesel zogca na julij 8, 2008

Živela sem v velikem bloku. V katerem je bilo tiste čase res ogromno otrok. Bili smo velika druščina. Dvajset, trideset nas je bilo. Lovili smo se, se igrali skrivalnice, kolesarili, se kotalkali, igrali nogomet ali košarko. In če nič drugega, smo čepeli na klopicah in klepetali. Lahko si mislite, da v takšni skupini otrok pride tudi do sporov. Ne spominjam se, ali smo se kdaj stepli, zagotovo pa vem, da smo se prepirali. Veste, česa se ne spominjam? Ne spominjam se, da bi kdorkoli kadarkoli na pomoč klical svojo mamo. Predvsem pa se ne spominjam, da bi kdorkoli kadarkoli koga hodil tožarit k njegovi/njeni mami. Čeprav smo bili majhni, smo mislili, da smo veliki in kot veliki smo sami rešili prav vse spore. In prav zato nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem, ko mi je nedavno nekdo grozil s tem, da me bo šel tožarit mami. Mene, ki imam čez trideset let. In to nekdo, ki jih ima skoraj štirideset. Nek znanec, če mu lahko tako rečem, kajti niti to ni. Vas zanima, ali me je mama kaznovala? Ni me. Vas zanima, ali sem slišala pridigo? Sem. Pridigo o tem, ali sta me z očetom zato pošiljala v šole in me študirala, da se zdaj, po vsem tem, družim z ljudmi, ki so ostali na ravni otroškega vrtca. Vas zanima, kaj je rekel oče? Da se hecam. Da je nemogoče, da bi odraslemu človeku padlo na pamet kaj tako zelo otročjega. Ni mi verjel. In če sem povsem iskrena, tudi jaz ne bi verjela, če se ne bi zgodilo prav meni.

Posted in Spomini | Leave a Comment »

Srce prepolno je gorja!

Vnesel zogca na julij 7, 2008

SOLZE ŽIVLJENJA

Neopazno kot voda
odteka v črni kal
nit mojega življenja.

Solza poln bokal,
brazgotina v srcu
večja je in večja,
vedno bolj je potna
raskava mi dlan.

Pogled ni jasen kot nekoč,
zamegljeno zroč v noč,
le dlani mi raskave rekoč
ljubezni srčne moč deli.

Srce prepolno je gorja
in potoki solz morja,
v dlaneh raskavih nemoč,
a vendar teza težka ta,
življenja smisel mi le da.

Marija Regali

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Moja bela koža ga čaka!

Vnesel zogca na julij 6, 2008

NAJ PRIDE

Kmalu naj pride.
Kmalu naj pride
s svojimi lepimi koraki,
ki poljubljajo usta granitnih kock.

Ker sem ga pričakovala,
še preden sem ga spoznala,
naj pride kmalu:
moja bela koža ga čaka,
moje vroče drobovje,
moje lačno mesojedo srce.

Kmalu naj pride,
naj pride kmalu v barve mojih slik,
naj pride kmalu v zvoke moje glasbe,
kmalu naj pride s svojimi lepimi koraki
v črke mojih besed.

Petra Kolmančič

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Dragi, ostani le še ti!

Vnesel zogca na julij 6, 2008

TI IN TIŠINA

Ko bodo trobente zaigrale
poslednjo pesem,
ko bo govornik rekel
zadnjo besedo,
ko me boste pokopali -
ne jokajte vi za mano.
Mogoče nisem vredna vaših solz,
najbrž ne vašega časa,
da me spremljate na zadnji poti.

Ko bodo pevci zapeli
poslednjo pesem,
ko bo poslednji obiskovalec odšel,
dragi,
ostani le še ti.
Ostanita ob meni ti in tišina.

Rebeka Železnik – Meserko

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Zakaj so nekateri ljudje zlobni?

Vnesel zogca na julij 6, 2008

Nekateri ljudje so preprosto zlobni. Sedijo v lokalu, zadovoljno pijejo svoje pivo, vidijo nekoga, ki hodi mimo in mu podstavijo nogo, da bi se spotaknil ali celo padel. Od tega nimajo prav nobene koristi. To naredijo iz čiste zabave. S sladoledom v roki odhajajo iz trgovine in pred seboj zagledajo nekoga s polnimi vrečkami. Ena izmed vrečk se strga, njena vsebina se raztrese po tleh, oni pa se smejijo. Če ne želijo pomagati, se res morajo smejati? Vozijo se po avtocesti in na odstavnem pasu zagledajo nekoga, ki se mu je pokvaril avto. Če ne ustavijo in ne pomagajo, ali res morajo sovoznici s takšnim navdušenjem govoriti o bebcu, ki bo na 35 stopinj zaman čakal, da mu kdo priskoči na pomoč?

Nekoč, ne tako dolgo tega, sem verjela, da so vsi ljudje dobri. Danes vem, da niso. Spotaknili te bodo in se ti smejali, ko boš ves potolčen ležal na tleh. Nekoč, ne tako dolgo tega, sem se s takšnimi ljudmi pregovarjala do nezavesti. Še sama ne vem, zakaj. Dokazati sem jih skušala, da to ni lepo, da ni prav, da se ni lepo posmehovati nekomu, ki je v stiski. Pokazati sem skušala, da sem dober človek, ki vsakomur želi dobro in si tega ne zasluži. Dokazala nisem ničesar. Na koncu pa sem slaba izpadla tudi jaz sama, ker sem se morala spustiti na enako nizko raven. In če je vse slabo za nekaj dobro, naučila sem se tega, da mi nikomur ni treba dokazovati ničesar. Če se bo še kdaj kdo posmehoval mojemu padcu, moji strgani vrečki, mojemu pokvarjenemu avtomobilu (zdaj sem krivična, ker moj se ne kvari), se bom preprosto obrnila in šla proč. Kot bi pritisnila na gumb in bi se vse slabo zlilo v kanalizacijo.

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Žogca je vesela!

Vnesel zogca na julij 6, 2008

Ker ni velikih stvari, ki bi se jim Žogca lahko veselila, se pač Žogca veseli malenkostim. In zato se je Žogca danes zjutraj, ko je odprla svoj drugi blog (vsebina je kajpak identična), zelo razveselila glavne nagrade za najboljši blog o EURO 2008, ki jo dobimo dva gospoda in jaz. Nagrada, ki jo Žogca dobi, pa je žoga Adidas EU08 Hardground in jopa Golgeter.

Ponavadi na koncu vseh objav, ki so moje avtorsko delo, dam majhno žogco, ki je moj podpis. Na koncu te objave bom prilepila veliko žogo. Prav takšno, ki mi jo bo kmalu prinesel poštar in jo bom z velikim veseljem nabijala na gol. Žogca ima namreč pred blokom nogometno igrišče.

Goooooooooooooool!!!

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Toda človek sem!

Vnesel zogca na julij 5, 2008

BOLEČINA PRETEKLOSTI SE NE VIDI

Nič se ne ve več,
kaj je nekoč bolelo.
O, da bi znala preživeti
ob skorji kruha in vodi.
Toda človek sem.
Zato potrebujem človeka.

Sedim tu.
In tako me bodo nekoč našli.
Moji ljudje.
Sreča je, da pridejo pote,
čeprav si že ves osmrajen
in strohnjen …
Sreča je, da te odpeljejo v mir.
In zopet se nič ne ve,
kaj je nekoč bolelo.

Rebeka Železnik – Meserko

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Prekmalu si me izdalo!

Vnesel zogca na julij 5, 2008

ZAKAJ?

Zakaj me ne dvigneš
v kraljestvo pozabe,
bela smrt?
S svojimi nežnimi rokami.
Daj, dovoli mi,
da se dvignem k tebi …

Ne ljubim te več,
življenje,
preveč si zahtevalo od mene,
da prenesem,
prekmalu si me izdalo …

Rebeka Železnik – Meserko

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Meni star kruh, vam pa svež in še z nutello?

Vnesel zogca na julij 5, 2008

Naslednja objava bi lahko bila pismo nekaj ljudem, vendar je vseeno pristala na blogu …

Povabljena sem bila na piknik. Prišla sem lačna, zelo lačna. Tam zagledam cel kup ljudi, ki jedo. Ne jedo, prav bašejo se. S samimi dobrotami. In seveda pričakujem, da bodo nekaj dali tudi meni. Potem mi s prepolnimi usti začnejo govoriti … Ti se sploh ne zavedaš, kako zelo srečna si, da si lahko lačna. Ni težava v nas, ki ti ne privoščimo niti grižljaja. Težava je v tem, da ti ne znaš ceniti svoje lakote. Nauči se ceniti svojo lakoto. Ko ti bo to uspelo, se boš počutila čudovito. Ter se veselo bašejo naprej. Kajpak se mi ne bodo pridružili pri stradanju, kajti oni zelo dobro vedo, da je veliko lepše biti sit kot lačen.

Zakaj potem tega ne rečejo? Veste, jaz veliko raje vidim, da mi tisti, ki mi ne dajo dobrot z ražnja, po pravici povedo, da mi jih ne dajo, ker želijo vse pojesti sami. Ker vem, če nič drugega, so vsaj iskreni. In ko jih vprašam, zakaj tudi oni niso raje lačni, ampak tlačijo v svoja usta vse, kar jim pride pod roke, mi lepo razložijo, da si oni pač hrano zaslužijo, ker so boljši, jaz pa si je ne zaslužim, ker sem slabša.

V resnici nisem bila povabljena na piknik, pa tudi jedi z ražnju me niso mikale. Bila pa sem lačna, lačna ljubezni. In siti, ki mene lačne niso hoteli razumeti, so mi razlagali, kako čudovito srečna moram biti. Če bi bila takšna kot oni, bi si morala potihem želeti, da je bilo mleto meso, ki so ga pekli na ražnju, pokvarjeno. In bodo naslednjih nekaj dni preživeli na stranišču. Vendar nisem takšna kot oni.

Če nič drugega bi morala biti srečna zato, ker sem zdrava.
Tudi o tem so me obvestili, medtem ko so se basali z dobrotami, meni pa je krulilo v želodcu. In brez skrbi, zelo dobro se zavedam, da mi je kjerkoli lepše kot v bolnišnici. Vendar pa … Če bi v življenju bili samo zdravi in nič drugega kot zdravi, bi vam to bilo dovolj? Vzemimo, da je zdravje kruh in voda. Če sta kruh in voda dovolj, zakaj si ljudje potem na kruh mažejo nutello, margarino, marmelado? Ker je okus boljši, mar ne? In zakaj je to tako težko priznati? Zakaj namesto tega raje tistemu, ki je zgolj kruh, razlagajo, da je okus isti, ko vendarle vsi vemo, da ni? In ko končno tudi ti prineseš svoj kozarec nutelle, ti navržejo, da tvoja ni tista prava, da okus ni pravi in da ti je ne bodo pomagali odpreti, ker ti bo tako ali tako samo škodovala.

Veste, jaz veliko raje vidim, da mi tisti, ki si na kruh mažejo nutello, po pravici povedo, da je kruh z nutello boljši kot tisti brez nje ter da se zavedajo, kako zelo srečni so, ker se lahko sladkajo in da razumejo, kako težko je meni gristi trd kruh. Ker vem, če nič drugega, so se vsaj potrudili razumeti, kako mi je.

Sit lačnega lahko razume. Če sit ni samo sit, ampak je tudi človek
. Očitno je dandanes laže biti sit, kot biti človek.

In brez zamere, lačni smo kdaj tudi jezni.

Posted in Ljubezen | Leave a Comment »

Česa se dandanes moški ne bojijo?

Vnesel zogca na julij 5, 2008

Zadnje dni sem na spletu brala članke in forumske debate o samskih moških, ki so starejši od trideset let. “Mlade gospode”, narekovaji so z razlogom, bi sodeč po prebranem lahko razdelila na dve skupini. Prva in manjša skupina uživa v svoji samskosti in se čustveno z ženskami ne zapleta. O tej skupini nimam česa napisati, lahko samo spoštujem odločitev teh moških. In druga, veliko večja skupina, ki se boji … Česa se ne boji? Ti moški se bojijo biti z žensko. Bojijo pa se tudi biti sami. Bojijo se poroke. Še bolj se bojijo ločitve. Bojijo se, da jih bo ženska zanemarjala. Hkrati se bojijo, da se bo preveč ukvarjala z njimi. Bojijo se otrok. In se hkrati bojijo tega, da jih ne bodo mogli imeti. Bojijo se žensk, ki slabo zaslužijo, ker mislijo, da jih bodo izkoriščale. Hkrati se bojijo žensk, ki zaslužijo preveč, kajti potem oni ne bodo pravi moški in bodo svojo moškost dokazovali tako, da bodo od tod do večnosti tekmovali z njimi. Bojijo se pristopiti ženski. Hkrati pa se bojijo pogumnih žensk, ki si upajo pristopiti njim. Bojijo se, da bo ženska kot klada ležala v postelji, ker potem je seks pravi dolgčas. Ampak bojijo se tudi tistih divjih, ker vedo, da bodo potem nenehno premlevali, ali so sami dovolj dobri. Tisti, ki nimajo denarja, se bojijo, da ženski ne bodo mogli dovolj nuditi. Tisti, ki imajo denar, se bojijo, da jim ga bo ženska pobrala. Če je ženska preveč privlačna, se bojijo, da jih bo prevarala. Če je premalo privlačna, se bojijo, da se jim bodo prijatelji posmehovali. Če je ženska feministka, se bojijo, da bodo doma copate. Če je ženska tradicionalna, se bojijo, da bodo morali biti pravi, tradicionalni moški. Česa se torej dandanes moški ne bojijo?

Kajpak do teh zaključkov prideš, če jih bereš med vrsticami. Redki so tisti, ki priznajo, da jih je strah. Tako je, bojijo se priznati, da jih je strah. Tudi tega se bojijo. Kaj pa ljubezen? Strah je edino čutenje, ki je tako močno, da človeku zamegli vero v to, ali prav čuti. In da, pogosto je strah močnejši od ljubezni. Pobegniti je treba namreč od tiste, ki je bila poslana od hudiča, da prav njim uniči življenje.

In od takšnih, ki se bojijo samih sebe, me pričakujemo, da nas bodo zaščitili? Zbudi se, Žogca, ura je 19.45.

Posted in Življenje | Leave a Comment »

Objemi me!

Vnesel zogca na julij 4, 2008

PRIHAJAM TI NAPROTI

Vsa razbita,
kakor razpenjeni val na čereh;
vsa bleda,
kakor svetla luna v zimskih nočeh;
vsa ranjena in poteptana,
kakor bilka na stokrat prehojenih poteh;
vsa okrušena,
kakor skala, ki pada z vrha gora;
vsa raztresena,
kakor pesek na rečnih bregeh;
vsa tresoča in treptajoča,
kakor listje brez v vetru;
vsa nemočna,
kakor ranjena ptica v neurju;
vsa nemirna in temna,
kakor vihar na morju;
vsa izsušena in žejna,
kot razpokana zemlja v vročem poletju;
vsa potrta in uvela,
kot prerano utrgan cvet;
vsa potna in jokajoča,
vsa čuteča, hrepeneča in ljubeča
ti prihajam naproti,
da me sprejmeš v svoje naročje
in varen objem.
Objemi me!

Brigita Ramovž

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Čisto sama jaz!

Vnesel zogca na julij 3, 2008

SANJAM TE

Sanjam te
podnevi in ponoči.
V koraku vsakem v tihi noči
čakam tvoj pozdrav:
v senci vsaki bežni,
ki gre mimo mene,
vsak čas iščem tebe,
s pogledom tujcu v obraz,
pa najdem svoj poraz.

Sanjam te,
kako mi nežno
preko rame besede sladke šepetaš,
a ko obrnem se,
zagledam, da sem sama,
čisto sama jaz.

Sanjam te,
kako dotikaš se me z roko.
Preko lica drsijo
tvoji mehki prsti,
preko rame,
mojih jedrih prsi,
kjer v pričakovanje se
nabrekne bradavica,
bežijo preko popka utrdine,
toplega trebuha mehke okrogline,
drsijo tja do slasti,
sladke in topline …

A v izbruhu trepetanja
ostane mi le temna noč brez spanja,
sama žalostna spoznanja,
da sanjam te,
podnevi in ponoči,
da srce moje hrepeneče
ne najde druge sreče …
Zato te sanjam,
sanjam podnevi in ponoči.

Brigita Ramovž

Posted in Poezija | 2 Komentarjev »

Pa je le ranjen!

Vnesel zogca na julij 2, 2008

SKUŠNJA ZA ŽIVLJENJE

Jokajočega tešimo,
tišimo njegov smeh,
dokler se otrok
tolikanj ne zmojstri
v zatajevanju čustev,
da jih le še klecaje izraža.

Sčasoma razvodeni
njegovo nagonsko razločevanje
pristnih čustev od hlinjenih.
Tedaj pravimo, da je odrasel.

Pa se je le ranjen
zavlekel v svojo senco,
ki je ne bo zapustil vse do smrti.

Maja Razboršek

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Tega zdaj ljubim brezupno!

Vnesel zogca na julij 1, 2008

VARIACIJE

Ljubila sem z upanjem,
nato z obupom,
tega zdaj ljubim brezupno.
Spala sem z njimi,
se z njimi smejala,
jokala sem zmerom na samem.
Beli lahti me spominjajo nanje,
božali so jih in poljubovali,
vpisovali ljubezenska znamenja vanje.
Beli lahti so se budili z njimi,
ta se zdaj zbuja sam,
sam je.
Ljubila sem zasoplo,
ljubila sem ljubeče,
tega zdaj ljubim žalostna od sreče.

Petra Kolmančič

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Nešteto upov!

Vnesel zogca na julij 1, 2008

NIKOLI NE BOŠ IZVEDEL

Nikoli ne boš izvedel,
koliko besed v meni
tiho zgovorjenih
namenjeno je tebi.
Nešteto lepih misli,
nešteto klicev,
nešteto upov, svetlih pesmi,
neraziskanih strahov,
tisoče obupov,
v besedah mojih,
v meni se rodi -
umre -
je v meni pokopano,
je v samem rojstvu
tiho poteptano …
Ker se bojim,
da te s hrepenenji presenetim,
da te z besedami preveč raznetim,
te prestrašim, ujezim …
Zato se raje vase skrijem,
sama sebe v svoje pesmi zlijem.

Brigita Ramovž

Posted in Poezija | Leave a Comment »

Ko človek je ves strt!

Vnesel zogca na julij 1, 2008

SAMOTA

Samota se nabira v meni.
Samota praznih src,
ko človek je ves strt,
umazan in zmečkan
kot gostinski prt.

V viharni bolečini
srce se je zdivjalo,
potem v samoti tihi
težko kot kamen obležalo.

Iz kota v kot
se zdaj sprehajam,
kot mrzel sem robot,
v samoti sama razgrajam
in se šopirim s kota v kot.

Iztrgala bi iz prsi
bedno to siroto,
izjokala si oči,
da bi želele si slepoto.

Marija Regali

Posted in Poezija | Leave a Comment »