Ko je bila Žogca na potovanju, je prispelo obvestilo o pošiljki. In tako sem se v soboto odpravila na pošto. Po žogo Adidas EU08 Hardground in jopo Golgeter, ki sem ju dobila kot glavno nagrado za najboljši blog o EURU 2008. Prijaznim ljudem iz Golgeter shopa se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujem. Za jopico je zaenkrat še prevroče, zato pa žogo veselo brcam po stanovanju in jo prav kmalu kanim brcati tudi na gol. Nekaj fotografij moje nagrade.
Vendar pa žoga in jopica nista edino, čemur sem se izjemno razveselila. Še nekaj je. Nekaj, kar na tem svetu najbolj božansko diši. In Žogca je tega dobila toliko, da bo božansko dišala vsaj eno leto. Potem pa, če ne bo prišel nov paket, se bo kar odpravila ponj v Ameriko. Čeprav mislim, da ne bo treba. Ker, priznam, raje bi šla v Rusijo. Vsekakor že načrtujem novo potovanje. Tistega na Irsko, Škodsko in v Anglijo še ne. Prej, tako sem se odločila, grem v Bratislavo in Krakov. Še prej pa, moja šefinja bi se gotovo strinjala, moram veliko delati. Ker pa sem bila zadnje dni tako zelo pridna, se bom nocoj razvajala. Naročila si bom pico in gledala bom svojo trenutno najljubšo humoristično nanizansko, namreč Married with children. “Obnavljam” jo že nekaj mesecev in prišla sem do devete sezone. Torej me z Bundyjevimi čaka še kar nekaj smeha. Še nekaj fotografij mojega dišečega zaklada …
In še nečesa ne smem pozabiti, kajti polepšalo mi bo veliko juter. Svojih dveh “kavnih prijateljev”, ki jih bom znova lahko dajala v kapučino, da bi ubila še tisto malo okusa po kavi. In dveh “belgijskih kavic”, ki pa okusa po kavi sploh nimata. Mogoče pa bom vseeno šla v Ameriko. Stric bi me bil zelo vesel, vendar je povsem obupal nad menoj, kajti vabi me že več kot deset let. Oktobra praznuje sedemdeset let in zaželel si je, da bi jaz na zabavo prišla kot presenečenje. Verjetno bi bila z rdečo pentljo na glavi kar luštna … In dolar je tako nizek, da bi se mi po ameriških trgovinah verjetno odpirala nebesa.
Ker je tale objava kar malo preveč vesela, verjetno najbolj vesela, odkar pišem blog, bom za konec vseeno dodala, da pogrešam svoja princa. Oba. Tistega dvonožnega kot tudi tistega, ki je okoli tekal s štirimi nogicami. Nehehno sta v mojih mislih.
Prvi del EURA 2008 je končan. Reprezentanca, za katero navijam že skoraj dve desetletji, je pričakovano izpadla. In ker za nekoga moram navijati, kajti to da tekmovanju prav poseben čar, sem se danes odločila, da bom navijala za … Hrvate. Naj južnemu sosedu ne crkne krava. Naj ne crkne tudi zahodnemu, Italijani so mi vedno bili prav posebej ljubi. Tudi za njih bom navijala.
ZAKRINKAN OBRAZ
POBOŽAJ SRCE
ČAKALA SEM
PLAČILO ZA SANJE
Nahrbtnik je pripravljen, vozovnica InterRail je v žepu in sobe v hostlih rezervirane. Pet držav me čaka, da jih raziščem. Še nikoli si nisem tako zelo želela oditi iz Ljubljane. Še nikoli nisem bila tako vesela, da zapuščam svoj dom, v katerem so na steni še vedno njegove fotografije in v predsobi še vedno stojijo njegovi copati. Najrajši sem ga imela na celem svetu, on pa me je pred pol leta izdal kot žensko, potem pa pred tednom dni še kot človeka. In tista slednja izdaja je bolela še veliko bolj. Nekaj dni po večih več kot prijateljskih pogovorih mi je v želji, da se prikupi nekomu, katerega bi težko imenovala človek, v srce povsem zavestno zaril mesarski nož. On, ki mi je vedno govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli izdal. Odhajam vedoč, da me nima rad in da me nikoli ni imel rad. Odhajam še bolj odločena, da moški odslej lahko od mene dobijo vse, vendar srca ne bodo nikoli več. Ljubila sem, ljubila z vsem srcem, z vsem svojim bitjem. Po vsem, kar se mi je zgodilo, ne verjamem več v ljubezen. Ljudje, ki te dvigujejo v oblake in še višje, dokler jim nečemu koristiš, te bodo tlačili v najbolj umazano blato, ko bodo ugotovili, da si od tega lahko obetajo še večjo korist. Nikoli več ne bom nikomur dovolila, da bi me stiskal k sebi, kot da mu pomenim vse na svetu, kot da se boji, da me bo izgubil. Nikoli več ne bom verjela lepim in še lepšim besedam. Veste, kaj najbolj boli, kaj od vsega najbolj boli? Na koncu, na samem koncu, je, da bi s sebe spral slabo vest, rekel, da ga nimam rada. On, ki je zdaj dokazal, da nikoli ni imel rad mene.
PRVINSKOST
Kdor bere moj blog, je gotovo opazil, da mi gredo najbolj v nos tako imenovani poduhovljeni ljudje, kajti z vsakim dnem se mi bolj dozdeva, da je tisto, kar se skriva za vso to duhovno navlako, precej temačno. Zakaj tako mislim? Toliko besed o tem, kako bi morali imeti sebe preprosto radi in kako je osnova vsega ljubezen do samega sebe, ko je tisto, kar ti ljudje počnejo, v resnici beg od samih sebe.
SMISEL NEKEGA MOJEGA DNEVA SI BIL
Na prodajalce megle sem alergična od nekdaj in z vsakim dnem se moja alergija samo še poveča. K pisanju naslednje objave me je spodbudila forumska debata o samomorih. Prebrala sem dve žalostni izpovedi o prijateljih, ki življenju nista bila več kos in sta se odločila, da ga na takšen način končata. Nato pa tudi izpoved gospe oziroma gospodične, ki je bila nekoč depresivna in polna samomorilskih misli.
ČE KJE ME SREČAŠ
OB MOJI KRSTI
Živela sem v velikem bloku. V katerem je bilo tiste čase res ogromno otrok. Bili smo velika druščina. Dvajset, trideset nas je bilo. Lovili smo se, se igrali skrivalnice, kolesarili, se kotalkali, igrali nogomet ali košarko. In če nič drugega, smo čepeli na klopicah in klepetali. Lahko si mislite, da v takšni skupini otrok pride tudi do sporov. Ne spominjam se, ali smo se kdaj stepli, zagotovo pa vem, da smo se prepirali. Veste, česa se ne spominjam? Ne spominjam se, da bi kdorkoli kadarkoli na pomoč klical svojo mamo. Predvsem pa se ne spominjam, da bi kdorkoli kadarkoli koga hodil tožarit k njegovi/njeni mami. Čeprav smo bili majhni, smo mislili, da smo veliki in kot veliki smo sami rešili prav vse spore. In prav zato nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem, ko mi je nedavno nekdo grozil s tem, da me bo šel tožarit mami. Mene, ki imam čez trideset let. In to nekdo, ki jih ima skoraj štirideset. Nek znanec, če mu lahko tako rečem, kajti niti to ni. Vas zanima, ali me je mama kaznovala? Ni me. Vas zanima, ali sem slišala pridigo? Sem. Pridigo o tem, ali sta me z očetom zato pošiljala v šole in me študirala, da se zdaj, po vsem tem, družim z ljudmi, ki so ostali na ravni otroškega vrtca. Vas zanima, kaj je rekel oče? Da se hecam. Da je nemogoče, da bi odraslemu človeku padlo na pamet kaj tako zelo otročjega. Ni mi verjel. In če sem povsem iskrena, tudi jaz ne bi verjela, če se ne bi zgodilo prav meni.
SOLZE ŽIVLJENJA
NAJ PRIDE
TI IN TIŠINA
Nekateri ljudje so preprosto zlobni. Sedijo v lokalu, zadovoljno pijejo svoje pivo, vidijo nekoga, ki hodi mimo in mu podstavijo nogo, da bi se spotaknil ali celo padel. Od tega nimajo prav nobene koristi. To naredijo iz čiste zabave. S sladoledom v roki odhajajo iz trgovine in pred seboj zagledajo nekoga s polnimi vrečkami. Ena izmed vrečk se strga, njena vsebina se raztrese po tleh, oni pa se smejijo. Če ne želijo pomagati, se res morajo smejati? Vozijo se po avtocesti in na odstavnem pasu zagledajo nekoga, ki se mu je pokvaril avto. Če ne ustavijo in ne pomagajo, ali res morajo sovoznici s takšnim navdušenjem govoriti o bebcu, ki bo na 35 stopinj zaman čakal, da mu kdo priskoči na pomoč?
BOLEČINA PRETEKLOSTI SE NE VIDI
ZAKAJ?
Naslednja objava bi lahko bila pismo nekaj ljudem, vendar je vseeno pristala na blogu …
Zadnje dni sem na spletu brala članke in forumske debate o samskih moških, ki so starejši od trideset let. “Mlade gospode”, narekovaji so z razlogom, bi sodeč po prebranem lahko razdelila na dve skupini. Prva in manjša skupina uživa v svoji samskosti in se čustveno z ženskami ne zapleta. O tej skupini nimam česa napisati, lahko samo spoštujem odločitev teh moških. In druga, veliko večja skupina, ki se boji … Česa se ne boji? Ti moški se bojijo biti z žensko. Bojijo pa se tudi biti sami. Bojijo se poroke. Še bolj se bojijo ločitve. Bojijo se, da jih bo ženska zanemarjala. Hkrati se bojijo, da se bo preveč ukvarjala z njimi. Bojijo se otrok. In se hkrati bojijo tega, da jih ne bodo mogli imeti. Bojijo se žensk, ki slabo zaslužijo, ker mislijo, da jih bodo izkoriščale. Hkrati se bojijo žensk, ki zaslužijo preveč, kajti potem oni ne bodo pravi moški in bodo svojo moškost dokazovali tako, da bodo od tod do večnosti tekmovali z njimi. Bojijo se pristopiti ženski. Hkrati pa se bojijo pogumnih žensk, ki si upajo pristopiti njim. Bojijo se, da bo ženska kot klada ležala v postelji, ker potem je seks pravi dolgčas. Ampak bojijo se tudi tistih divjih, ker vedo, da bodo potem nenehno premlevali, ali so sami dovolj dobri. Tisti, ki nimajo denarja, se bojijo, da ženski ne bodo mogli dovolj nuditi. Tisti, ki imajo denar, se bojijo, da jim ga bo ženska pobrala. Če je ženska preveč privlačna, se bojijo, da jih bo prevarala. Če je premalo privlačna, se bojijo, da se jim bodo prijatelji posmehovali. Če je ženska feministka, se bojijo, da bodo doma copate. Če je ženska tradicionalna, se bojijo, da bodo morali biti pravi, tradicionalni moški. Česa se torej dandanes moški ne bojijo?
PRIHAJAM TI NAPROTI
SANJAM TE
SKUŠNJA ZA ŽIVLJENJE
VARIACIJE
NIKOLI NE BOŠ IZVEDEL
SAMOTA