Nocoj bo orgazmično!

Ne, ne bo seksa. Mogoče se bodo streljali penali. Ups, po slovensko enajstmetrovke. Seksalo se ne bo. Kajti pravi moški bodo nocoj gledali nogomet. In pa, prepričana sem, tudi veliko žensk. Bodo Nemci prvaki četrtič ali Španci drugič?

Zgodovina je vsekakor na strani Elfa, kvaliteta brez dvoma na strani Furije. Španci so gotovo edina reprezentanca, ki je na EURO 2008 nihče ni nadigral. In čeprav težko rečem, da je v finalu evropskega prvenstva ena reprezentanca izrazit favorit, kajti slabo moštvo finala ne more doživeti na samem terenu, Španci so favoriti. Vendar bom jaz navijala za Nemce. Za tiste Nemce, katerih se nikoli ne sme odpisati. Pa četudi, če napovedi držijo, bodo nastopili brez kapetana Michaela Ballacka, ki je poškodovan. Odločitev o njegovem nastopu bodo Nemci sprejeli tik pred začetkom večernega finala. Na drugi strani tudi špansko moštvo ne bo popolno. Manjkal bo namreč prvi strelec letošnjega evropskega prvenstva David Villa.

Nekdanji angleški reprezentant Gary Lineker, ki si danes denar služi kot strokovni televizijski komentator, je pred leti izrekel slovite besede, za katere Španci upajo, da se pred finalno tekmo evropskega prvenstva v nogometu ne bodo uresničile. “Nogomet je preprosta igra. 22 moških se devetdeset minut podi za žogo, na koncu pa so Nemci vedno tisti, ki zmagajo,” so bile misli Linekerja, ki ni bil daleč od resnice.

Kdorkoli bo na koncu slavil, želim dobro in predvsem orgazmično tekmo.

Spet bom tvoja …

KER BOM LJUBLJENA

Vseeno mi je,
ko se prelivam vate,
čez svet upanj in travnih biljk,
ne bo me zmanjkalo
za sanje, ki si te jemljejo,
ko božaš lunin odsev
na jezeru samote.

Utopljena sva globoko v duši,
v najlepše od najlepšega,
zato mi je vseeno
za včerajšnje sončne travnike,
ko sem bila trdnejša,
danes pa sem krhka in ranljiva.

Spet bom tvoja
in ti se boš prelival vame
kot najnežnejša resničnost
iz sveta, ki ga hranim samo zate.
Vseeno mi je,
če se moja biljka zlomi,
če bom ljubljena bolj
od ljubezni same.

Nevenka Klemenc

Ljubezen je tako lep privid!

JAZ

Vsa moja predrznost
me reže na koščke,
misli brazgotinijo po duši,
ljubezen je tako lep privid,
rada bi ji bila podobna …

Res sem samo iluzija
v lastnem življenju.
Z zaljubljenim jazom,
izmučeno moralo
in daljnim spominom na telo.

Nevenka Klemenc

Kdo naju gleda?

LJUBEZEN JE VSEMOGOČNA

Kdo naju gleda
iz dežele spominov
in nosi prekletstvo
včerajšnjega dne?

Kdo naju gleda
iz dežele prividov
in nama danes ponuja
navidezne zvezde?

Kdo naju vidi
v steklenem krogu ognja
in verjame v jutri?

Ljubezen je vsemogočna.

Nevenka Klemenc

Spotikam se!

BOLJ ČUTIM KOT VIDIM

Bolj čutim kot vidim,
da mi drsi.
Blato se mi lepi na podplate,
na roke, na lase.
Spotikam se.
Prava hribovska pot
z ilovico in kamenjem.

Za mano se smejejo tisti,
ki gredo navzgor
in še ne vedo,
da se vsaka pot prevesi.
Objesten in privoščljiv smeh.
In potem samo navzdol.
Zmeraj niže se poveša glava,
zmeraj bolj negotov je korak,
zmeraj bolj temačno je.
Noge drhtijo
kot od strahu.

Neža Maurer

Vode me odnašajo!

ZADNJA VITICA SE JE UTRGALA

Zadnja vitica se je utrgala
in vode me odnašajo.
Kje je roka, da me zadrži?
Vsi so odšli od reke,
stopili na breg
in postali drevesa.
S svojimi krošnjami
so si začrtali meje sveta.
Zdaj so zadovoljni.
Breg je videti lep,
a nič me ne veže nazaj.

Odhajam srečna.

Neža Maurer

Rada sem te imela kakor otrok!

LEPO TI JE BILO

Lepo ti je bilo tisti čas,
visoko sem te dvigovala
s svojo ljubeznijo.
Rada sem te imela kakor otrok,
ki nima strahov v svoji ljubezni.
Tekla sem za tabo,
nalovila sem ti svežih dihov
in ti jih prinesla polno naročje,
rekla sem metuljem in zvezdam,
da si
in vse okoli tebe je utripalo
od prijaznosti.

Lepo ti je bilo tisti čas,
visoko sem te dvigovala
s svojo ljubeznijo.
Pa si vedno zamahnil z roko
pred drugimi ljudmi,
vrgel moj smeh na tla,
razbil košček moje ljubezni.

A moja ljubezen,
ta moja ljubezen,
ni odhajala v nič,
ni se razbila v nič,
ne, odtekla je mirno
v svetla otroška srca.
Tam je nedotakljiva,
najvišja, najčistejša.

Vanja Strle

Moj čas se je iztekel!

BLODNJA

Tam v daljavi se riše obzorje.
Ozka črta, ki naju loči,
se zdi dosegljiva.

Bližam se ti.
Premagam vse trnove poti,
vse prepade.

Pred zadnjim klonem.
Vidim le še piko,
ki se oddaljuje.

Ti ostaneš.
Jaz odhajam.
Nimam moči, da premagam
še zadnji prepad.

Obzorje izgine.
In z njim tudi ti.
Moj čas se je iztekel.

Jerca Vučetič

Ljubezen umrla je tukaj nekoč!

NEKOČ SE BOM VRNIL

Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak,
po mnogih bom bitkah že stari vojak.
Brez upov bom hodil in novih želja,
nihče ne bo vedel, kje bil sem doma.

Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok,
peljala neznana bo ulica v krog.
Zaspalo bo mesto, ki moje več ni,
le v sanjah iskal bom še stare poti.

Srečal bom starko, ki mimo bo šla,
prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca.
Spomin me bo ganil in čudni nemir,
velika bo luna in pel bo skovir.

Ljubezen umrla je tukaj nekoč,
ni več se vrnilo, kar vzela je noč.
Dišale so trave in mak je cvetel,
le s tabo do reke nihče ni več šel.

Feri Lainšček

V kotičku se lesketa solza!

RECI MI

Ne govori mi,
da so moje oči videti srečne,
kajti v kotičku se lesketa solza.

Ne govori mi,
da so moje ustnice nasmejane,
kajti že dolgo mi ni več do smeha.

Ne govori mi,
da si srečen,
kajti oba veva,
da lažeš.

Reci mi, da se je življenje
grdo poigralo z nama
in pritrdila ti bom.

Jerca Vučetič

Vse žalostne noči prečute!

NIČ VEČ TE NI

Nič več te ni,
a jaz še vsa dišim po tebi,
a jaz te vsega, vsega nosim v sebi,
da me boli.

In vse noči,
vse žalostne noči prečute,
ko dolge kakor leta so minute,
ihtim v dlani.

Zakrivam si oči,
da skrila solze sama bi pred sabo,
da utopila bi bridkost v pozabo,
a vsa sem brez moči.

Mila Kačič

Nikar mi ne zatisni oči!

KO BOM UMRLA

Ko bom umrla,
mi ne zatisni oči.
Videti hočem,
kako bo moje ime
viselo kot težka kaplja grenkobe
na tvojih ustnicah.

Zmeraj boš razpet
med mano
in neobdelanimi kamni.

Videti hočem
svojo mrtvo podobo
pokopano v tvojih očeh,
roko, ki bi rada zadržala
zamujene ure.

Nikar mi ne zatisni oči,
ko bom umrla,
da bom vsaj enkrat videla
tvojo žalost za mano.

Mila Kačič

Le tako sem lahko s teboj!

PUSTI ME, DA VERUJEM

Kako so zbledele vse podobe,
ki so bolele v svoji neskončnosti,
da si lahko moj sen,
da me lahko božajo tvoje besede
in dosežejo tvoji poljubi …

Samo dovoliti je treba ljubezni,
da se ponovno rodi
v vsej svoji neobvladljivosti …
Tako cvetijo pomarančevci …

Izgubljam se v svojem
trganju od nesrečničnega,
objeta s telesi ritmov.
V duši samotne melodije
vedrim pred jezo bogov,
ker hočem svoje edino sonce.

Pusti me, da verjamem,
le tako sem lahko s teboj,
kadar me dušijo zvezdni meteži
in ne vem, kako bi ljubila bolj
od neskočne modrine.

Nevenka Klemenc

Ti pa še zmeraj ne boš nič kriv!

NOŽ

Z nedolžnim obrazom
si položil v roke časa nož.
Gledaš blesk rezila.
Hladen je kot tvoje misli name.
Mirno preštevaš zareze,
pajčevino pod mojimi očmi.
In nisi kriv.

Jaz pa čutim,
kako nož drsi ob mojem obrazu
zmeraj niže
in kako se bo ustavi
na mojem vratu.
Ti pa še zmeraj ne boš
nič kriv.

Mila Kačič

Vse v eni minuti!

Si lahko predstavljate, kako je v eni minuti biti izstreljen na vrh sveta in v tej isti minuti biti porinjen v najglobljo luknjo tega istega sveta? Hrvaški reprezentanti skupaj s svojimi nazvestejšimi navijači to zelo dobro vedo, kajti zgodilo se jim je. Sinoči. Skesano moram napisati, da sem se zmotila in gre v polfinale Turčija. Zastave s polmesecem so vihrale po vsej Evropi. Hrvati pa so iskali in kajpak tudi našli vzroke za poraz. Če sodimo po Sportskih novostih, so vzroki turška sreča, dekoncentracija Hrvatov, 120 minut igre, neizkoriščene priložnosti in enajstmetrovke. Kakorkoli že, Turki so sinoči, kot že mnogokrat doslej, pokazali, da ni konec, dokler ni resnično konec. Ta nauk pa ni uporaben samo za nogometaše in tiste, ki jih gledamo, ko se podijo za žogo. Tudi sicer se v življenju ne bi smeli predati, dokler ni resnično konec in ne slišimo zadnjega sodnikovega žvižga. To pa ni edini nauk tekme med Hrvati in Turki. Če bi sinoči samo Hrvati dali gol pred samim koncem tekme, bi se redko kdo na Hrvaškem vprašal, zakaj so imeli srečo. Ko imaš srečo, se niti preveč ne sprašuješ, zakaj je tako. Vse se ti zdi tako normalno in zasluženo. Tako se zdaj počutijo Turki. Kakorkoli že, v prvi polfinalni tekmi se bosta pomerili Nemčija in Turčija.

Četudi sem navijala za Hrvate, moram priznati, da sem se razveselila tudi turške zmage. Kajti izjemno jo privoščim Rustuju, ki je sinoči branil turški gol in katerega kariero spremljam že slabo desetletje. Ko to pišem, se že veselim tekme med Nizozemsko in Rusijo. Kot sem napisala že v četrtek, predvidevam, da bo šla v polfinale Nizozemska.

Nevzdržno si te želim!

RAJ

Sladka bolečina me noro vznemiri,
ko me nežno zagrizeš v vrat
in potem tvoje ustnice zadrhtijo
na mojih prsih,
tvoje dlani pa me hrepeneče
posadijo v tvoje naročje, v raj,
iz katerega nočem biti izgnana.

Obožujem dotike tvoje ljubezni,
nevzdržno si te želim do dna
svojega sveta, skupaj prodirava
v čudovito harmonijo teles …

Čarobna in čudežna je najina sreča,
ko goriva v strasteh
nedoumljivega poželenja
in se najini duši
ljubita neskočno.

Nevenka Klemenc

Umrla sem v tvojih besedah!

OBLJUBA

Kot v rokah nekoga,
ki ne ljubi,
sem umrla
v tvojih besedah.
Brez izhoda,
brez tolažbe,
v rokah,
ki so me pobožale
in obljubile,
da me ne bodo ranile.

Nevenka Klemenc

Podari mi šopek obljub!

NIKDAR VEČ

Prebudi me s poljubom,
odnesi me tja,
kjer si ljubil zvezde v moji travi,
želim, da tvoj potok žubori
čez mojo samoto,
podari mi šopek obljub,
ki jih ne boš mogel držati,
uspavaj me s srečnim nasmehom
in ne poljubi me nikdar več.

Nevenka Klemenc

Jaz pa brez nje ne znam več živeti!

BREZ TEBE ME NI

S svojim hrepenenjem
si me zgrabil kot val
in me iztrgal lunini resničnosti.

Utonila sva v tvoj svet
sanjskih svetlob,
kraljestvo nedotakljivega.

Ljubil si mojo dušo in moje telo,
z ljubeznijo, ki ne prenese tal,
ki jo vsak najmanjši drobec
resničnosti rani …

Preresnično si me položil
nazaj na lunin sij,
da bi rešil ljubezen,
ki si jo sanjal
in mi je nikoli nisi
zares namenil …

Jaz pa brez nje ne znam več živeti.

Nevenka Klemenc

Ker vem, to nisi ti!

IME

Včasih, ko zaslišim,
da nekdo za mano
tvoje ime izgovori,
obrnem se vsa srečna,
iščem te z očmi,
ampak tebe ni.

Ime, ki zašepetala sem ga tebi
in z njim zarisanim
na ustnicah zaspala,
ime, s katerim sina
- če ga bom imela -
bom poimenovala.

Včasih, ko zaslišim,
da nekdo za mano
moje ime izgovori,
stežka se obrnem,
ker vem, to nisi ti.

Moje ime, veš, s tvojih ust
tako drugače zazveni.

Jerca Vučetič

Morda jih nikdar več ne dobiš!

DAROVI

Najlepše stvari
so nam darovane
zastonj
in škoda,
da tega ne veš takrat,
ko so ti ponujene -
le enkrat.
In če ne vidiš
in jih izgubiš,
jih morda nikdar več ne dobiš.

Vanja Strle

In sama spet čakam …

DVORJENJE

V vabljivem mirovanju
te vabim
in se mi bližaš
in bližaš,

a vedno se prehitro
stegnem k tebi,
da izgineš

in sama spet čakam
na svojo umiritev.

Vanja Strle

Ko bom le za hip podvomila!

NARASLA, RJAVO ZELENA MLADA VODA

Narasla, rjavo zelena mlada voda
odnaša vse:
dom in cesto do doma,
spomine in upe,
ljubezni, ki so bile
in niso bile.

Kamor pogledam,
povsod je nakodrana, gosta,
rjavo zelena gladina
mlade vode.
Zavoljo moje vere
me nosi na površini.
Ko bom le za hip podvomila
o moči ljubezni,
bom potonila brez sledu -
kot vse,
kar odnaša rjavo zelena
pomladna voda,
ki spira naplavine sveta
na kaleča semena.

Neža Maurer

Ne poznam poti do tebe!

POT

Vse poti, ki vodijo nikamor,
sem že prehodila,
na vsa gluha vrata
sem potrkala,
vem, da si
in ne poznam poti do tebe,
če je ti
ne prepoznaš
za svojo pot.

Vanja Strle

Ljubezen te ne zaustavi!

TI POTUJEŠ Z VETROM

Ti potuješ z vetrom
in se nikjer ne ustaviš.
Tvoj naslednji korak
je neznan.
In smer poti
je neznana.
Tvoja podoba
se spreminja
in tvoja oblika
se spreminja.
Ljubezen te ne ustavi
in nič te ne zaustavi.

Počivaš,
ko nastopi brezveterje.

Vanja Strle

Ne trgaj mojega srca!

SAMO, DA SI

Ti, ki me osrečuješ, da si,
pojdi kamorkoli,
moja ljubezen bo šla za tabo.
Ne boj se je,
ne bo te dušila,
nič ne bo terjala od tebe,
ničesar pričakovala,
samo, da si,
samo, da si
in ne trgaj mojega srca,
naj cveti v svoji resnici
in pusti ga,
naj živi za svojo ljubezen.

Vanja Strle

Zato sem vedno rekla ne!

Sedmi razred. Šolsko leto se je končalo. Naenkrat ni bilo več učenja. Deževalo je in deževalo, zato se mi ni ljubilo cele dneve viseti zunaj, nismo pa v tistih časih imeli kabelske televizije s stotimi programi. Tudi interneta še ni bilo. Ima kdo kakšno dobro knjigo? Mi otroci s postaje ZOO, moraš jo prebrati. In kot sem eno leto prej za dnevnike Jadrana Krta mislila, da gre za dolgočasno zgodbo, ki se dogaja nekje na Jadranski obali, tako sem mislila, da knjiga Mi otroci s postaje ZOO govori o mulariji, ki se preganja po živalskem vrtu. Skratka, dolgčas. Ne bi, hvala. Vendar sem jo vseeno vzela. Ko sem prebrala prvo stran, knjige nisem odložila, dokler nisem prišla do zadnje. Brala sem jo do šestih zjutraj. V takrat mojem najljubšem kotičku, stisnjena med omaro in francoski balkon.

Ko sem jo prebrala prvič, pozneje sem jo vsaj še desetkrat, sem vedela, da nikoli ne bom poskusila nobenega mamila. In res ga nisem. Četudi sem se družila s patroni, ki so se na veliko zakajali, mnogi izmed njih pa so končali tudi na igli, nikoli nisem poskusila niti trave. Kogar ta knjiga ne odvrne od mamil, ta je mazohist. Žal sem v zadnjem času prebrala kar nekaj izpovedi mladih, ki so trdili, da so si prav zaradi te knjige želeli poskusiti heroin in so tudi naredili.

Knjiga Mi otroci s postaje ZOO ali Wir Kinder vom Bahnhof ZOO je zgodba o Christiane, najstnici iz Berlina, ki je pri dvanajstih letih prvič vzela hašiš in ni odnehala, dokler ni bila kot jajce jajcu podobna svojim vzornikom, ki so bili vsi okoreli narkomani, skratka odvisnica o heroina. Zjutraj je hodila v šolo, popoldne pa se je s svojimi prijateljicami prodajala na postaji ZOO, ki je v takratnem Berlinu veljala za zbirališče narkomanov, nastavljačev, preprodajalcev, alkoholikov in drugih izmečkov sodobne družbe. Dve leti je trajalo, da je mama opazila, kaj se dogaja z njeno hčerko. Po več neuspešnih poskusih odvajanja jo je mama poslala k babici v majhno vas blizu Hamburga. In bralcu se zdi, da je bilo Christianinega pekla takrat konec. Kot se je končala tudi knjiga. Žal temu ni bilo tako. Christiane je v okviru promocije knjige in filma prepotovala Evropo in Ameriko ter zaslužila veliko denarja. Po vrnitvi v Berlin je zašla na stara pota. Zaradi posedovanja heroina je eno leto preživela v zaporu, potem pa je odpotovala v Grčijo, kjer se je zaljubila v umetnika, zasvojenega s kokainom. A kmalu je tudi on končal v zaporu. Po letih potovanj se je dokončno vrnila v Berlin: noseča. Dojenček je bil še zadnji povod, da je končno poiskala strokovno pomoč pri odvajanju. Od tistih časov nepretrgoma jemlje metadon, približno tri mililitre na dan, in živi normalno življenje.

Ko sem se pred leti sprehodila po tej zloglasni postaji ZOO, sem se lahko prepričala, da res ni več takšna, kot je bila v Christianinih časih. Danes je to samo običajna postaja berlinske podzemne železnice, vendar je mene, verjetno zaradi knjige, nenehno spreletaval srh. Edino, kar je spominjalo na opise iz knjige, so bili trije stari narkomani, dva možakarja in ena ženska. Bili so živi, ampak živi mrliči.

In še sporočilo za vse mlade, ki morebiti berejo moj blog … IZBERITE ŽIVLJENJE BREZ MAMIL. MAMILA VAM NE BODO DALA NIČ, VZELA PA VAM BODO VSE.

In zmagovalec BB je …

Jutri zvečer bomo izvedeli, kdo je letošnji zmagovalec resničnostnega šova Big Brother. Domina Mateja gotovo ne. Dolgočasni popoln zet Marčelo verjetno tudi ne. Razumi ga, če ga moreš Naske ima kar precej možnosti, vendar se bojim, da bo 92.000 evrov domov odnesel tipičen slovenski fant Sandi, ker bo harmonika pretehtala mučenje živali in bo to, da je naš pretehtalo, da je z nagnusno lažjo spravil ven Dejana, kateremu je pozneje sledil tudi Sebastijan. Hvalabogu, da bo jutri konec, kajti postali so resnično dolgočasni. Ker jim zaradi nogometa nisem posvečala skoraj nič pozornosti, sem si po končani tekmi rekla … Ker je zadnji večer, bom prižgala kamero. Ura je 23.05. Vsi spijo. Sliši se samo smrčanje.

Lanski Big Brother je bil, vsaj meni, boljši.

Ljubezen kot nakupovalno središče!

Vstopiš v nakupovalno središče in pred teboj se znajde cel niz trgovin. Vse mamijo in kar kličejo tvoje ime. Stopiš v prvo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. V tej trgovini ni več ničesar zanimivega. Stopiš v drugo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. Stopiš v tretjo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. Enako s četrto, peto, šesto … Kaj ima vse to opraviti z ljubeznijo? Razložili so mi, da je danes to ljubezen. In ko se ozrem okoli sebe, ne morem, da ne bi opazila, da mnogi tako razmišljajo. V vsaki trgovini vzamejo tisto najbolj mikavno in gredo naprej. Pogosto tudi do blagajne ne stopijo, ampak s polnimi rokami vrečk preprosto stopijo skozi izhodna vrata in se ne zmenijo za glasno piskanje alarma. In vendar … Ljudje nismo trgovine. To pa ni ljubezen. Ljubezen je nekaj povsem drugega, vse kaj drugega kot preračunljivost.

Ko je odšel …

KO JE PRIŠEL

Ko je prišel,
sem postala čisto tiha.
Ko je prišel,
sem postala čisto gola.
Ko je prišel,
sem postala nežna in ranljiva.

Ko je odšel,
je pri meni pustil
svoja krila.

Vanja Strle

Jočem za pravljicami!

SREČA IZ KNJIG

Znam pričarati
konja iz palice
in kočijo iz bilja.
Znam ustvariti
srečo iz knjig
in tebe ljubečega.

Ko prideš,
pokvariš vse:
zlomiš palico,
pohodiš bilje,
srečo zapreš v knjige.
In odideš.

Jočem za pravljicami.
Otroške solze pečejo.

Neža Maurer

Sledovi stopinj!

NEKDO JE PUSTIL SLEDOVE STOPINJ

Nekdo je pustil sledove stopinj
v pesku pred hišo.
Ne vem, zakaj je prišel,
ne vem, zakaj je odšel.
Nič ni prinesel,
nič ni odnesel.
Bil je in je odšel.
Mislim nanj
in postavljam stopala
v njegove stopinje.

Neža Maurer

Kaj bi se vračal?

VZEL SI SLOVO

Srpast mesec je visel
nad požetim poljem.

Kaj bi se vračal?
Dežela spoznana,
noči preljubljene,
dnevi izžeti.
Živimo,
da vsak dan okusimo novo
in doživimo.
Vse.

Kar ostaja,
tisto je za nami.
Naj štejejo tisti,
ki bodo prišli.
Če bodo.

Neža Maurer

Nikoli se s teboj ne bom dovolj naljubila!

STREHA NAD GLAVO

V tvojih besedah je obviselo
moje srce
kot utapljajoče se mače
v obrežnem grmovju.

Nisem več brezdomka
na tem svetu -
s svojim obrazom si mi naredil
streho nad glavo.

Nikoli se s teboj ne bom
vsega pogovorila,
nikoli se s teboj ne bom
dovolj naljubila.

Še po smrti bom žarela:
tako žari
v gozdu trohneče drevo -
četudi ne greje.

Neža Maurer

Odhajajo oni, ki jih ljubim!

MEJE SO ZABRISANE

Še malo,
pa ne bom več razločevala obrazov.
Prihajali bodo zmerjaj tisti,
ki me ljubijo,
in odhajali oni,
ki jih ljubim.

Potem se bo tudi to pomešalo:
Vsi obrazi mi bodo enako dragi
in enako nepomembni.

Neža Maurer