Je želja in je potešitev!

KOT ČUDEŽ

Kot čudež
je dotik dveh kož.
Zaznava vonja,
ki je tudi tvoj vonj.
Divje vlečeš ga v nosnice,
da bi nikoli ne pozabil ga.

Dotik dveh kož
je kot združitev.
Je želja
in je potešitev.

Hujše je od same smrti,
ko se te ne dotakne
nihče več.

Mila Kačič

Potila se bom z nogometaši!

Odločitev je padla. Ko se bodo potili nogometaši, se bom tudi jaz. Med svetovnimi in evropskimi nogometnimi prvenstvi sem vedno kuhana in pečena pred televizorjem. Ne na kavču, kar na tleh. Nič mi namreč ne sme uiti. Lenarjenje. Sladoled, čokolada, koka-kola. Popoln užitek. Letos sem se zaradi pomanjkanja mišične mase in viška neke druge mase odločila, da se bom potila skupaj z nogometaši. Na steperju. Ki ga bom postavila pred televizor. In bom vsak dan odstepala vsaj eno tekmo. Med finalom ne bom stepala. Finala so resnično preveč razburljiva in je srčni utrip tudi brez telesnega napora previsok. Ker tako nestrpno pričakujem začetek evropskega prvenstva, sem obujala spomine na pretekla finala. Pred štirimi leti, na EURO 2004, sta se v finalu pomeri Grčija in Portugalska. Gol Angelosa Charisteasa je bil dovolj, da so Grki, ki so pred začetkom prvenstva veljali za outisderje, dvignili tako želeni pokal. EURO 2000 si bomo Slovenci zapomnili predvsem po tem, da se je na evropsko nogometno prvenstvo prvič uvrstila tudi Slovenija. Finale je bilo nepozabno in napeto. In naj je še tako kazalo na zmago Italijanov, so na koncu slavili Francozi z nogometnim genijem Zinedinom Zidanom na čelu. Zmago jim je z zlatim golom prinesel David Trezeguet. Tudi štiri leta prej je o naslovu prvaka odločal zlati gol. Oliver Bierhoff je pokopal Čehe in Nemci so slavili. Do letošnjega finala bo preteklo še veliko potu, največ na stadionih, nekaj malega pa tudi na mojem steperju. Še deset dni!

Nedoumljiva so tvoja pota!

LJUBEZNI

Rada bi te spet srečala,
Ljubezen.
Na eni mojih samotnih poti.
Že leta se vleče za mano sled,
ki družico ob sebi pogreša.

Zakaj ne prisedeš k mizi,
kjer drobim kruh osamelosti
in je vsaka jed plehka,
vino pa grenko od žolča?

Izogibaš ležišču se mojemu
v Hiši odpisanih.
Tam je zrak gost
od vzdihov po izgubljenem.

Nedoumljiva so tvoja pota,
Ljubezen.
Moja kri pa je težka
od zavisti
in žalosti,
ker si me pozabila.

Mila Kačič

Vrečka pistacij!

Imate radi pistacije? Jaz zelo. Zato si jih velikokrat kupim. Vzamem vrečko, prižgem televizor in se vržem na kavč.

Nekatere pistacije se odprejo tako zlahka, da se pravzaprav ne zavedaš, kdaj in kako so iz vrečke prispele do tvojih ust. Te pač niso zanimive, kajti vse skupaj je prelahko. Potem so tiste druge. Ki se malo upirajo, vendar se na koncu vseeno vdajo. Te so najslajši zalogaj. Na koncu jih v vrečki vedno ostane nekaj, ki jih ne moreš odpreti. Večkrat poskusiš in jih vedno znova vrneš v vrečko. Ko ostanejo samo še takšne, ponavadi zmečkaš vrečko z “upornicami” in jo odneseš v smeti.

Je enako z ljudmi? So nekateri ljudje pistacije, ki jih je nemogoče odpreti in jih je zato treba odnesti v smeti? Ali vseeno velja tisto, da je mogoče streti vsak oreh, samo na pravo mesto je treba znati udariti?

Privzdigni moje prsi do svojih ust!

STEGNI ROKO

Stegni roko in privzdigni
moje prsi do svojih ust -
željna sem tvojih poljubov.

Stopi tesno kraj mene,
da bom začutila tvoje telo
ob svojem telesu -
samota je težka kot glad.

Ovila bom roke krog tebe
in vrednost življenja bo zrastla
od nič na neskončno,
kot zraste vrednost peščene struge,
kadar jo voda napolni.

Neža Maurer

Enoposteljno, prosim!

Ko berem, s kakšnim navdušenjem drugi načrtujejo počitnice in kako se jim veselijo, me stisne pri srcu. Kajti spomnim se lanskega poletja, ko sva vse to počela tudi midva. In spomnim se čudovitih počitnic. Spomnim se vseh lepih trenutkov. Pravzaprav so bili vsi lepi. Z menoj je kajpak nekaj zelo narobe, ker sem pričakovala, da bo želel nekaj tako lepega še kdaj ponoviti. Karkoli naj bi že bilo narobe z menoj, bo nekaj časa to moralo biti narobe na počitnicah. Na katere grem sama. Bili so časi, ko sem si to najbolj želela. Kajti predolgo sem na počitnice hodila z nekom, ki ga preprosto nisem več prenesla. In prve počitnice brez njega so bile čudovite. Prve počitnice brez njega, s katerim sem se imela lepo, pač ne bodo. Ker vem, da ga bom pogrešala, zelo pogrešala.

Vendar je, kar je. In zato grem sama. Vzela bom nahrbtnik in pot pod noge. Še vedno ne vem, kam naj bi me ta pot pripeljala. Vem samo, da tokrat potrebujem enoposteljno sobo. In da več kot dva dni v teh dveh, treh tednih ne želim ležati na plaži. Rada bi čim manj narave in čim več betona. Rada bi čim več videla, naredila čim več lepih fotografij. Rada bi čim manj držav, v katerih je najstrožje prepovedano v lokalu prižgati cigareto. Skratka, želim aktivne kadilske počitnice. Vsi vaši predlogi o tem, na kateri konec Evrope naj se podam s svojim nahrbtnikom, bodo več kot dobrošli.

Uh, sem ga imela rada!

Praznovala sem svoj dvanajsti rojstni dan in prijateljice iz bloka so se odločile, da mi bodo skupaj kupile darilo. Ko sem ga odprla, sem bila kar razočarana. Ne vem, zakaj, ampak … Ko sem zagledala knjigi in besedo Jadran na obeh platnicah, se mi je zazdelo, da so mi prinesle Bratovščino Sinjega galeba ali nekaj podobno nezanimivega. Knjigi sem odložila na polico in ko sem ju mnogo pozneje odprla, so se mi odprla tudi nebesa. Nikjer ni bilo nobene duhamorne zgodbe z Jadranske obale. Bil pa je on, ki je imel 13 let in 3/4. In eno malo morje tako zelo zabavnih težav. Ta on je Jadran Krt, ki ni bil popolnoma običajen najstnik.

Zame je bil Jadran kot božiček. Veš, da v resnici sploh ne obstaja, ampak lepo prosim, kdo si meni drzne reči, da mladenič, ki se mu je modelček letala nalepil na nos, ko je skušal snifati lepilo, v resnici ni bitje iz mesa in krvi?

Ker Jadran obupnega obnašanja svojih staršev ter pritiskov odraščanja ni mogel več skrivati v sebi, se odločil pisati dnevnik. Ki se je začel nekako takole.

Ob novem letu sem sklenil:
1. Da bom slepim pomagal čez cesto.
2. Da bom obešal hlače.
3. Da bom plošče vračal v ovitke.
4. Da ne bom začel kaditi.
5. Da si ne bom več stiskal mozoljev.
6. Da bom prijazen s psom.
7. Da bom pomagal revnim in nevednim.
8. Ob poslušanju groznega hrupa iz pritličja sem si sinoči tudi prisegel, da ne bom nikoli pil alkohola.

Jadran je bil prepričan, da je intelektualec. Pisal je pesmi in se zelo trudil v šoli. Telovadbe sicer ni maral, je bil pa zelo ponosen na vse svoje učne uspehe. Edina uteha, poleg občasnega spoznavanja telesnih skrivnosti nasprotnega spola, mu je bil njegov neverjeten talent za pisanje pesmi. Žal pa teh pesmi večina okolice, intelektualnih nedonošenčkov, ni razumela. Svoje pesmi je pošiljal na BBC in prejemal zavrnitve. Zakaj, tega preprosto ni mogoče razumeti. Preberite si dve. Prepričana sem, da tudi vi ne boste razumeli.

PIPA
Pipa pušča in jaz ne morem spati,
célo morje jutri bo za vrati.
Pokvarjeno tesnilo uničilo bo tepih,
nov bo očeta stal denarcev lepih.
Očka, popravi pipo, ne bodi len,
da ne bomo v vodi do kolen!

NEUSLIŠANA TUNA
Tuna sem,
ki plava po morju brez potešitve.
O, kdaj, kdaj
bom naletela na plodna tla?

Za konec še nekaj Jadranovih mislih:

“Po licih imam tako grozne mozolje, da se ne morem niti pogledati v ogledalo. Če ne bi pisal pesmi, bi se mi že zdavnaj utrgalo.”

“V razred je prišla nova punca. Skupaj sediva pri zemljepisu. Kar v redu je, ime ji je Pandora. Čas je že, da se zaljubim, saj imam že 13 in 3/4 let.”

“Postal sem intelektualec, ampak tega ni še nihče opazil. Ko bom slaven, jim bo žal.”

In kot je odraščala Žogca, tako je odraščal tudi Jadran. Zdaj jih verjetno šteje že čez štirideset, ampak njegove težave, četudi so zelo resne, ostajajo zabavne. Če dobro pomislim, so mogoče tudi moje težave v resnici zabavne.

Samo še mesec dni!

Samo še mesec dni je do dogodka, zaradi katerega se jaz v popoldanskih in večernih urah ne oglašam na telefon, ne slišim zvonjenja domofona, vrat pa sploh ne odpiram. Tako je, nogomet bo!!! Natančneje evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga bosta letos gostili Avstrija in Švica. Evropska in svetovna nogometna prvenstva so nekaj, česar se veselim kot majhen otrok in se trudim, da ne zamudim nobene tekme. Pred dvema letoma, ko se je svetovno prvenstvo odvijalo v Nemčiji, sem zamudila eno samo. In letos ne bi smelo biti nič drugače. Oziroma bo drugače. Pred dvema letoma sem veliko tekem gledala na zmenkih. V lokalih v središču mesta. Z različnimi mladeniči. Kdor me je hotel videti, kdor je hotel, da ga počastim s svojo prisotnostjo, me je moral peljati v lokal, kjer je bil velik televizor. Zunaj kajpak nisi tako osredotočen na tekmo, kot bi bil doma, vendar je zabavno, ko se mimogrede skregaš s kom pri sosednji mizi, ki navija za nasprotnika tvojih ljubljencev. Letos zmenkov ne bo, kajti ne ljubi se mi poslušati vsega tega, po večini neiskrenega, laskanja. Še manj se mi ljubi sebe tlačiti v kiklice, oprijete majice in visoke petke. Ne, odločila sem se, da bo doma v pižami prijetneje. Samo tisto Smolarjevo Bog ne daj, da bi crknil televizor si moram kdaj pa kdaj zapeti. Vendar ne bo, ne sme, kajti je skoraj nov.

Za tiste, ki se ne spominjajo prvenstva izpred štirih let, naj napišem, da bodo naslov evropskega prvaka branili Grki. Jaz bom kakor vedno navijala za Švedsko. Ne vprašajte me, zakaj, kajti ne poznam odgovora. Vem pa, da za Švede navijam že vsaj štirinajst let. In ne, Slovenije tudi na tem prvenstvu ne bo. Kar pa, moje drage dame, ne pomeni, da vaši možje ne bodo zelo zavzeto spremljali tekem. Prepričana sem, da se jim bo tam okoli polfinala pridužilo tudi mnogo žena. Vsem, ki bodo gledali, želim veliko užitkov. Vsem, ki zaradi tekem ne bodo mogle gledati svojih najljubših nadaljevank, pa sporočam, da bo prvenstva še prehitro konec.

Kazen mora biti vzgojna!

Včeraj so me starši povabili na kosilo. Jaz se ponavadi vsem takšnim dogodkom raje kar izognem, vendar je za mojega očeta prvi maj velik praznik in odločila sem se, da je prav, da se vseeno pojavim. Da bom zamudila pol ure, je nekaj, kar moji starši vedno vzamejo v zakup. Zgoditi bi se moral pravi mali čudež, da bi jaz prišla ob dogovorjeni uri. Vendar nisem zamudila samo pol ure, prej eno uro. Če sem iskrena, kar eno uro in pol. Krompir sva ti pojedla, ostala je samo jagnjetina, mi je ob prihodu povedala mama. Oče je dodal, da mora kazen biti vzgojna. In ta stavek je še nekajkrat ponovil, potem pa nadaljeval … Je rekel Boter Mesec in Zvezdico Zaspanko poslal na Zemljo.

Ker me je izredno zanimalo, od kod ta stavek, ki ga moj oče pogosto ponavlja, mi je moral povedati celo zgodbo o Zvezdici Zaspanki. In ne enkrat, trikrat. Saj vsi poznamo zgodbo o zvezdici, ki ni marala zgodaj vstajati, zato je vedno zamujala v službo in s tem povzročala hude težave na Zemlji, otroci niso mogli spati in so jokali cele noči, mornarji so izgubili smer in ostali ujeti sredi oceana, pesniki niso našli rime. Ko se je Zvezdica Zaspanka končno prikazala na svojem delovnem mestu, jo je pričakal Boter Mesec. Najprej jo je okregal, potem pa za kazen poslal na Zemljo. Zvezdica Zaspanka je bila zelo žalostna, ker je morala oditi in se ločiti od sestric zvezdic in Botra Meseca. Ko jo je Komet Repatec pripeljal na Zemljo, se je Zvezdica Zaspanka znašla sama med neznanimi ljudmi. Pot jo je vodila čez semenj in jo pripeljala do gospoda, ki ji je za dva solda ponujal možnost, da skozi daljnogled sveta vidi Mesec čisto od blizu. Ker si je Zvezdica Zaspanka to zelo želela, denarja pa ni imela, mu je dovolila, da ji je za plačilo odtrgal en zlat las. Vse to je videl in slišal razbojnik Ceferin, ki se je odločil, da bo Zvezdico Zaspanko zvabil v svoj brlog, ji odrezal lase in tako obogatel. Ker je bila Zvezdica Zaspanka preveč zaupljiva, je res odšla z njim. Ta strašni razbojnik Ceferin je imel kamen namesto srca. Zvezdica Zaspanka ga je naučila napisati besedo ljuba in mu je tako vrnila srce. Ko je Boter Mesec poklical Zvezdico Zaspanko nazaj na nebo, ker je odslužila svojo kazen, je rekla, tako pravi moj oče, naslednje: »Uboga jaz, komaj sem spoznala poštenega razbojnika, že sem zopet sama.« Sicer ne vem, ali je stavek res takšen, kot piše v knjigi, kajti veliko let je minilo, odkar mi je oče zadnjikrat bral Zvezdico Zaspanko in dovoljeno mu je, da tudi kaj pozabi. Ampak ravno tako se jaz počutim. Komaj sem spoznala poštenega razbojnika in že sem zopet sama.

V vseh nas še vedno živi majhen otrok.

Ko prevaraš pred kamerami …

Čeprav sem ženska, mi je opravljanje tuje. Preveč rada namreč govorim o sebi in preprosto ne utegnem v obdelavo vzeti tudi drugih. Ponavadi traja vsaj pol leta, preden ugotovim, da imam nove sosede. Kdo so, kaj počnejo in kdaj, kdo jih obiskuje … Lepo prosim, s takšnimi stvarmi se resnično ne utegnem ukvarjati.

Če naj bi jaz nekoga vzela v obdelavo, mora ta nekdo resnično narediti nekaj, kar je popolnoma skregano prav z vsem, v kar verjamem. To je uspelo tako imenovanemu nedolžnemu dekletcu z dekico. Manj poučeni jo poznajo kot Žanin iz resničnostnega šova Big Brother. Bolj poučeni vedo, da gospodična s hitrimi koraki stopa na pot Jagode, ki je lani zabavala gledalce tega resničnostnega šova. Kar sploh ni sporno. Če se nekdo želi sleči pred celo Slovenijo, naj se sleče. In če nekdo želi seksati pred celo Slovenijo, naj seksa. Sporno je, da ima to tako imenovano nedolžno dekletce z dekico življenjskega sopotnika. Moškega, s katerim že štiri leta živi v skupnem gospodinjstvu. Ta moški je v zadnjem mesecu in pol na svoj račun slišal že toliko precej krepkih žalitev, da preprosto ne morem verjeti, da jo bo pričakal z nasmehom. Vendar zasmehovanje svojega partnerja ni vse, kar si je brhka mladenka privoščila. Kaj lahko ta partner vidi, če v tem trenutku odpre spletno stran resničnostnega šova? Svojo drago pod odejo z Marčelom. Ali seksata ali se kako drugače zadovoljujeta, to je povsem brezpredmetno. Pomembno je, da on, njen življenjski sopotnik, in širna Slovenija že drugi večer na kameri spremljamo njuno onegavljenje. Ne morem doumeti, da nekdo takšno predstavo pripravi človeku, ki ga ima ali naj bi ga vsaj imel rad. Kaj imajo ti ljudje v glavi in kaj v srcu? Ali sploh kaj? Mar resnično ne pomislijo, kako se počuti njihov partner, ki vse to popolnoma nemočen spremlja pred televizijskim ali računalniškim zaslonom? Sebičnost očitno nima meja. In še retorično vprašanje. Če to počnejo, ko jih snema več ducatov kamer, kaj počnejo takrat, ko nikjer ni nobene kamere?