Potem bova spet ti in jaz!

NAJU NI VEČ

Sama sem.
Ti si samo še pot.
Napev nekega jutra.
Nevihta nekega večera.
Dnevi,
povezani z zlato praprotjo,
čakajo,
da jih zažgem
in se zadnjič
ogrejem ob njih.
Čakam,
da moja sla po toploti
premaga muko:
z njo bo ugasnil
tudi spomin na naju.

Potem bova spet
ti in jaz.

Neža Maurer

Moja roka omahne v prazno!

Nekoč smo vsi verjeli in potem se je zgodilo življenje. Danes nas verjame veliko manj. In mnogi, ki danes še vedno verjamejo, mogoče že jutri ali pojutrišnjem ne bodo več verjeli. V ljubezen. Tisto pravo, ki se nikoli ne konča. Ki se ne konča niti takrat, ko eno izmed src preneha biti in se preseli nekam daleč, od koder se še nihče ni vrnil nazaj. Tisto pravo, ki jo opeva Adi Smolar v pesmi Daleč je za naju pomlad. Danes stara sva in siva, pozna se težko breme let. Postala sva tako ranljiva, mnogo prehiter je za naju svet. Najine poti so kratke, le redkokdaj še greva kam. Vedno skupaj, vedno sama, ona vse je, kar imam. Daleč, daleč je za naju pomlad, leta prinesla so jesen. Daleč, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam.” In ko bil jaz fant sem njen. Daleč, daleč je za naju pomlad, mi za mladostjo je hudo. A ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo.

Kako lepo je, da sva se spoznala in skupaj skozi življenje šla … Zakaj ne znamo skupaj hoditi po poti življenja? Zakaj drug drugemu mečemo polena pod noge? Zakaj se spotikamo, odrivamo s poti in porivamo v blato, grmičevje, polno trnja? Zakaj, ko bi se lahko imeli radi? Nekoč smo vsi verjeli in potem se je zgodilo življenje. Življenje, v katerem izveš, da ljubezen umre. Da ljubezen lahko ubijejo trma, ego, sebičnost, predsodki, trava, ki je menda na drugi strani plota vedno bolj zelena.

Moja roka v tvoji roki. Danes, ko je moja roka lepa, brez gub, brez žil, z dolgimi in rdeče nalakiranimi nohti. Moja roka v tvoji roki. Nekoč. Ko moja roka ne bo več lepa, ko bo polna gub in žil, dolgi in rdeče nalakirani nohti pa bodo samo še spomin. Moja roka v tvoji roki. Čez petdeset let bi rada gledala v tvoj zguban in utrujen obraz in ti rekla: »Ti, moj princ, si najlepši princ od vseh princev tega sveta.« Ker gledala bi te z ljubeznijo in ljubezen bi te naredila najlepšega tudi, ko to mogoče res več ne bi bil.

V mojem srcu je toliko ljubezni, vendar moja roka vedno omahne v prazno. Njegove ni. Iščem jo. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Ni je. Moja roka vedno omahne v prazno.

Rada bi znova verjela. V ljubezen. Tisto pravo, ki se nikoli ne konča. Ki se ne konča niti takrat, ko eno izmed src preneha biti in se preseli nekam daleč, od koder se še nihče ni vrnil nazaj.

Hladna nežnost je to!

POSLUŠAM TIHE KORAKE

Poslušam tihe korake
mimo oken in vrat,
kot da sem bolnik
ali mrlič.

Čutim tvoj dih na obrazu,
vendar se me ne dotikaš.
Hladna nežnost je to.
Drugega nič.

Neža Maurer

Nad človeškimi bojišči in morišči!

LITANIJE

Kdor ne pozna bojazni -
me ne pozna.
Kdor ne ve, kaj je pregnanstvo -
me ne pozna.
Kdor je tujec samoti -
me ne pozna.
Kdor ni koprnel od strahu -
me ne pozna.
Komur na dnu ne ležita
kamen brezupa in kamen spoznanja -
me bo težko začutil.
Kdor v temi svojih globin
ne ve za svetlolusko ribo zaupanja -
me bo težko razumel.

Kdor ni nikoli osupel strmel
nad brezčutnimi biseri večnega ledu,
nad ubijalsko lepkostjo živega peska,
bo težko sprejel moja čustva.

Nad človeškimi bojišči in morišči
vzhaja sonce enako blesteče
kot nad polji in vrtovi.

Neža Maurer

Polagati srce k nogam?

NA VRV

Polagati srce k nogam?
Nesmisel.
Za pod noge so:
kamen, beton, asfalt.
Morda še les in trava.

A kam bi s srcem,
ki vztrajno pada
in me vleče k tlom?

Na vrv!
Morda zapoje kakor zvon.

Neža Maurer

Pridi mi naproti!

K TEBI POTUJEM

K tebi potujem
vse svoje življenje.
In ko bo življenja konec,
kako bom potovala?

Pridi mi naproti!

Hodim zelo počasi,
a se nikoli ne utrudim.
Moje življenje je
potovanje k tebi.

Neža Maurer

Ne bo me bolelo!

NA SAMOTNO POT GREM

Na samotno pot grem,
ki ne pelje nikamor.
Sreča in nesreča na poti
mi bosta legali k nogam -
srca se ne bosta dotaknili.

Spomini in upi
bodo ostajali, kjer so,
nepomembni drobir.
Sence dragih in nedragih
bodo križale mojo pot.
Ne bom se razveselila,
če bo zatrepetala proti meni
tenja neke roke;
ne bo me bolelo,
če se bo umaknila.

Šla bom dalje po poti,
ki ne vodi nikamor.
Moram iti.

Neža Maurer

Rada imam jajčka!

Danes je za veliko Slovencev velik dan, praznik. V mnogih domovih so na mizi pirhi, potica, šunka in vse drugo, kar na današnji dan sodi zraven. Moj zajtrk bo drugačen. Jedla bom jogurt. Tudi moje kosilo ne bo praznično. S prijateljico bova šli v kitajsko restavracijo na kislo-pekočo juho. In meni to povsem ustreza, kajti zame je to povsem običajen dan. Tudi jaz imam rada jajčka, ampak tista druga. V katerih se ne skriva kokošje, ampak človeško življenje. In, zanimivo, ne moti me, če niso pobarvana.

Vendar priznam … Četudi nisem verna, bi letos in vsa naslednja leta z veseljem pripravila tako velikonočni zajtrk kot velikonočno kosilo. Ne zato, ker bi verjela v tisto, kar naj bi pomenil današnji dan. Vse to bi naredila zaradi tistega, kar je meni pomenila ljubezen do nekoga, ki verjame v tisto, kar naj bi pomenil današnji dan. Kajti tako kot nekateri verjamejo v Boga, jaz verjamem v ljubezen. Vsaj verjela sem. Danes zahvaljujoč njemu ne verjamem več. In nikoli več nobenemu moškemu ne bom verjela, da me ima resnično rad. Kajti nikoli ne bom mogla pozabiti, kako je on od enih do drugih velikonočnih praznikov … Ni samo pogazil vseh obljub, ki mi jih je dajal, da bi si pridobil mojo brezmejno ljubezen. Danes se celo posmehuje meni in temu, da sem mu verjela. Vendar resnično sem. Verjela sem njemu. In verjela sem, da globoko verni ljudje tega, da bodo z nekom ostali do smrti, imeli z nekom družino, otroke … Verjela sem, da globoko verni ljudje tega ne govorijo kar tako. Tjavendan. Da bi v tistem trenutku dobili, kar želijo. Razmišljala sem o tem, da bi mu poslala sporočilo in mu zaželela lepe praznike. Vendar sem se odločila, da tega ne storim. Zakaj bi mu kvarila veselo vzdušje s tem, da bi ga spominjala na to, da je na ta dan, kot vse druge dni, prav zaradi njega in njegovih dejanj nekdo izjemno žalosten?

Zato v Boga verjamem še manj kot lani. Zato ne verjamem več v ljubezen. In zato so zame lepe besede in obljube samo nekaj, kar gre skozi eno uho noter ter takoj skozi drugo ven. Še vedno pa imam rada jajčka. Vsem, ki praznujejo, pa želim lepe praznike!

Zaskeli me do joka!

DOVOLJ JE

Včasih se mi zdi,
da je med nama že dovolj,
že preveč
teh nežnih bridkosti.
Rastejo na gosto
kot divje vrtnice ob meji.
Ti si onstran.
Za vsak poskus koraka
se zlomi nežen zeleni vrat
dehteče glave
in kri kaplja.

Včasih me zaskeli do joka.
Naj bo že konec
teh bridkih nežnosti
med nama.

Neža Maurer

Moja prva noč z njim!

Ne, ne bom pisala o strastni noči z obdarjenim lepotcem. To resnično ni takšna zgodba. Takšne zgodbe dama v teoriji zadrži zase. V praksi pa jih pove svojim najboljšim prijateljicam, s katerimi potem reveža “secira” do vsake najmanjše podrobnosti. To je zgodba o najboljšem in najdražjem jogiju, ki sem ga uspela najti v ljubljanskih trgovinah. Čakala sem ga ter ga na koncu tudi dočakala. In uspelo mi je!!! Spala sem celih pet ur. Vem, sliši se malo, ampak … Ko imaš za seboj tri mesece prejokanih in neprespanih noči, ko ure in ure gledaš v strop ter ugotavljaš, kaj si naredil narobe, četudi veš, da nisi naredil prav nič narobe … Ko veš, da prav nič ni bilo prav in ni moglo biti prav. Ko veš, da bi ti lahko bil popolnoma drugačen človek, ki bi vse delal popolnoma drugače … Na koncu bi se zgodilo povsem enako. Kajti konec je bil napisan, še preden se je zgodil začetek. In vsi moji poskusi, da ga spremenim, so bili zaman.

Če sem naredila kaj lepega, sem bila tista slaba. Če sem naredila kaj slabega, sem bila tista slaba. In če slučajno nisem naredila ničesar, so si nekaj izmislili in sem prav tako bila tista slaba. Ko so me včeraj skoraj pribili na križ zaradi ene besede, ki jo pogosto v telefonskem sporočilu napišem materi, očetu, prijateljicam (lahko si mislite, da prav sporna ne more biti), sem vedela, da bo vedno, ampak res vedno, našel nekaj, da mi dokaže, da sem jaz tista, ki je kriva. … In res sem se več mesecev počutila krivo. Zakaj? Ker sem ga imela rada in sem mu želela samo dobro, njemu, sebi, obema. Ker sem želela rešiti najino ljubezen. V bistvu pa je z njegove strani šlo samo za sprenevedanje. Sprenevedanje, s katerim je šel včeraj tako daleč, da je postalo že skrajno žaljivo. Za moja čustva in za mojo inteligenco. In sem si lahko rekla samo še … On ima mene za norca. Da bi pred drugimi izpadel frajer, me je napadel zaradi povsem nedolžne malenkosti, medtem ko je zadnje mesece, kajpak skrivoma, z velikim veseljem … Ne, ne bom, ker to resnično ni takšna zgodba. In to v resnici sploh ni pomembno. Kot nisem pomembna jaz. Pomembno je, da on izpade frajer. Ne, po tej knjižni predlogi filma več snemala ne bom. Ugašam kamere, fajront. Z veseljem še kdaj, z istim igralcem. Vendar nikoli več s takšnim scenarijem. S takšnim scenarijim nikoli več. Niti enega kadra. Ob ugašenih kamerah bom mogoče tudi spala. Ali pa zaradi novega jogija. Saj je vseeno, samo da spim.

To res ni najhujše!

TAKO SAM

Okrog vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo, nagnito,
spodkopano, nažagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš, da so vsa drevesa trhla,
nagnita, spodkopana, spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten in sam.

Neža Maurer

Bug v softwaru

Ste tudi vi opazili, da samo dejstvo, da ste iz trgovine prinesli čudovito stvarco, ki ste jo predhodno pošteno in ponavadi tudi drago plačali, ni nobeno jamstvo, da bo ta reč tudi delala? Stvari preprosto ne delajo, kot bi morale. Ali pa sploh ne delajo.

Moji prijateljici je včeraj crknil mobilec, ki ga je kupila pred tremi tedni. Gre za eno izmed najboljših znamk mobilnih telefonov. Od prvega dne se je prižigal in ugašal. Bug v softwaru.

Pred dvema mesecema sem si kupila mp3 plejer. Imela sva nekaj prijetnih sprehodov, zdaj pa že nekaj tednov leži na klavirju in čaka, da ga odnesem na servis. Preprosto se več ne prižge. Verjetno bug v softwaru.

In moj mobilni telefon. Vsi pravijo, da je to najboljša znamka. Jaz pravim, da je najslabša. Ker tega mobilca, ki je bil dražji od povprečnega televizorja, vsakih nekaj mesecev nesem na servis. Ker se preprosto neha prižigati, še prej pa na prihajajoče težave opozarja z brisanjem sporočil, fotografij, posnetkov. Neštetokrat so na servisu izbrisali software in ga znova naložili. Zdaj znova trokira. Bug v softwaru.

Očitno je povsod okoli mene epidemija bugov v softwaru. Pred nekaj dnevi mi je moj ljubljeni razložil, da njegov hardware deluje, vendar je prišlo do buga v softwaru. Serviserja za mobilca sem uspela najti. Za mp3 plejer tudi. Zdaj iščem serviserja, ki bo mojemu ljubljenemu naložil nov software.

In še nasvet vsem bralcem mojega bloga. Ko domov prinesete kakšno čudovito stvarco, ne pozabite shraniti garancije in računa. Izkušnje kažejo, da ju boste potrebovali.

Stopiti hočem predenj čista!

PREBUJENJE

Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prešlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Želja upepeljenih sanj
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
od strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije noge,
utrujene od blodenja
in od iskanja brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.
Morda me prav na koncu poti
le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še veruje v bajke.

Mila Kačič

2+2=4

Vedno sem najraje hodila na počitnice v mesto na sotočju Donave in Save. Celodnevno šopingiranje, zvečer visenje po lokalih v Strahinjića Bana (ulici, ki je sicer znana kot Silikonska dolina), ob koncu tedna pa nogometne tekme … Preden sem se zjutraj opravila “ropat” trgovine, sva se z bratrancem usedla za mizo ter kadila in kadila in kadila. Ko se je teta skozi dimno zaveso prebila do naju, je samo ponavljala: “Pušite, samo vas dvoje pušite. Još malo i nećete znati kako se zovete.” Kako mi je ime, še vedno vem, ampak moje matematične sposobnosti pa so tako oslabele, da je mogoče skrajni čas, da neham kaditi in si na glavo nakopljem kakšno bolj zdravo odvisnost.

Ob popolni odsotnosti dobrih novic me je Bog (v katerega danes verjamem, za jutri bom pa še videla) razveselil z dvema. V eno dobro novico sem se v petek zvečer dobesedno zaletela, ko sem na Petrolovi bencinski črpalki kupovala cigarete in kokakolo. Drugo dobro novico mi je poslal po polovičkah, polovičko v soboto, polovičko v nedeljo. Ampak seštevanje je prepustil meni, in hudič, moji zakajeni blond možgani so potrebovali celih 36 ur, da se jim je posvetilo.

Dejstvo, da je 1+1=2 in da je 2+2=4 mi v resnici nič prav dosti ne pomaga, ampak nekaj ur bom pa dobre volje. Tudi to je nekaj. Brez skrbi, sodnik bo kmalu znova piskal ofsajd.

Ko nisi nič!

Včeraj sem izvedela, da nisem nič. V bistvu sem “ti nisi nič” slišala že pred meseci, ampak včeraj sem prvič občutila, kaj pomeni biti nič. Tako dolgo si že razbijam glavo, kako je mogoče, da te nekdo dviguje do nebes, potem pa potlači v blato. In kot vedno je zadeva rešljiva samo s citatom mojega preljubega Dennyja Crana. ‘’What do you mean? Did something happen? Was I in the room when it happened?’’ Ker res ne vem, kaj se je zgodilo. In res ne vem, ali sem bila zraven, ko sem iz vse postala nič.

Življenje je lepo, kadar ni poslavljanja!

SVET JE PREPROST

Svet je preprost,
kadar ni strahu.
Življenje je lepo,
kadar ni poslavljanja.
Četudi od sebe,
kakršen si bil,
pa nisi več.

Ob slovesu
je še rojstno mesto tuje;
drevesa šumijo tistim,
ki prihajajo;
tudi luči sijejo zanje
in zvočniki jim pojejo.
Odhajajoči odtekajo
kot deževnica.
Ceste so umite.

Zmeraj manj si želim
potovati v neznano.
Želim si k nekomu.
Toda zmeraj več je znanih krajev
in zmeraj manj poznam ljudi.

Neža Maurer